"Cerkev je polje ali božja njiva (1 Kor 3,9). Na tej njivi raste stara oljka, katere sveta korenina so bili očaki in v kateri se je izvršila sprava Judov in poganov (Rim 11,13-26). Nebeški gospodar je to polje zasadil kot izbran vinograd (Mt 21,33-43 vzpor.; prim. Iz 5,1 sl.). Kristus je prava vinska trta, ki daje življenje in rodovitnost mladikam, to je nam, ki po Cerkvi v njem ostanemo in ki brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 15,1-5)".
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › I. Imena in podobe za cerkev
"Pogostokrat se Cerkev imenuje božja zgradba (1 Kor 3,9). Gospod sam se je primerjal kamnu, katerega so zidarji zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen (Mt 21,42 vzpor.; prim. Apd 4,11; 1 Pt 2,7; Ps 117,22). Na tem temelju apostoli zidajo Cerkev (prim. 1 Kor 3,11) in od njega Cerkev prejema stalnost in trdnost. Ta stavba ima različna imena: božja hiša (1 Tim 3,15), saj v njej prebiva božja družina, božje bivališče v Duhu (Ef 2,19-22), prebivališče Boga med ljudmi (Raz 21,3), zlasti pa sveti tempelj, katerega cerkveni očetje slavijo kot predstavljenega v svetiščih iz kamna, liturgija pa ga po pravici primerja svetemu mestu, novemu Jeruzalemu. Vanj se že na zemlji vzidavamo kot živi kamni (1 Pt 2,5). To sveto mesto gleda Janez v svojih videnjih, kako ob prenovitvi sveta prihaja z nebes od Boga, 'pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina' (Raz 21,1 sl.)".
"Cerkev se imenuje tisti 'Jeruzalem, ki je gori' in 'naša mati' (Gal 4,26; prim. Raz 12,17); opisana je tudi kot neomadeževana nevesta brezmadežnega Jagnjeta (Raz 19,7; 21,2.9; 22,17), katero je Kristus 'ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil' (Ef 5,26)" (C 6).
II. Izvor, ustanovitev in poslanstvo Cerkve
Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.
V. Očetovem srcu porojena zamisel
"Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju". K temu življenju kliče v svojem Sinu vse ljudi: "Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil sklicati v sveto Cerkev". Ta "božja družina" se po Očetovi previdnosti stopnjema vzpostavlja in realizira skozi obdobja človeške zgodovine: dejansko je Cerkev "bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju" (C 2).