Katekizem katoliške Cerkve

KKC 753

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › I. Imena in podobe za cerkev

1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu

I. Imena in podobe za cerkev

751

Beseda "Cerkev" /"ekklesia", iz gr. "ek-kalein" - "poklicati iz"/ pomeni "sklicanje". Ta beseda označuje zbore ali skupščine ljudstva (prim. Raz 19,39), v splošnem zbore verske narave. Grška Stara zaveza pogosto uporablja ta izraz za zbor ali shod izvoljenega ljudstva pred Bogom, zlasti za zbor (shod) pod Sinajem, kjer je Izrael prejel postavo in ga je Bog naredil za svoje sveto ljudstvo (prim. 2 Mz 19). S tem, da je prva skupnost tistih, ki so verovali v Kristusa, sebe imenovala "Cerkev", se je priznavala za dedinjo navedenega zbora. Vanjo Bog z vseh koncev sveta "sklicuje" svoje ljudstvo. Izraz "KyriakP", iz katerega izvirata angleška beseda "church" in nemška "Kirche", pa označuje "tisto, ki pripada Gospodu" (Kyrios).

752

V krščanski govorici pomeni beseda "Cerkev" bogoslužni (liturgični) zbor (prim. 1 Kor 11,18; 14,19.28.34.35), a tudi krajevno skupnost (prim. 1 Kor 1,2; 16,1) ali celotno vesoljno skupnost verujočih (prim. 1 Kor 15,9; Gal 1,13; Flp 3,6). Ti trije pomeni so dejansko neločljivi. "Cerkev", to je ljudstvo, ki ga Bog zbira po vsem svetu. Obstaja v krajevnih skupnostih in se uresničuje kot bogoslužni, predvsem kot evharistični zbor. živi iz božje besede in od Kristusovega telesa ter tako sama postaja Kristusovo telo.

Simbolične podobe za Cerkev

753

V Svetem pismu srečujemo celo vrsto med seboj povezanih podob in prispodob, prek katerih nam razodetje razkriva neizčrpno skrivnost Cerkve. Starozavezne podobe so različice temeljne ideje, se pravi ideje o "božjem ljudstvu". V Novi zavezi (prim. Ef 1,22; Kol 1,18) dobijo vse te podobe novo središče z dejstvom, da Kristus postane "glava" tega ljudstva (prim. C 9), ki je odslej njegovo telo. Okoli tega središča so se razvrstile podobe, ki "so vzete bodisi iz pastirskega ali kmečkega življenja bodisi iz stavbarstva ali tudi iz družine in ženitovanja" (C 6).

754

"Cerkev je namreč ovčji hlev, katerega edina in nujna vrata je Kristus (Jn 10,1-10). Je tudi čreda, glede katere je sam Bog napovedal, da bo njen pastir (prim. Iz 40,11; Ezk 34,11 sl.). Čeprav njenim ovcam vladajo človeški pastirji, jih vendar neprestano vodi in hrani Kristus sam, dobri pastir in prvak pastirjev (prim. Jn 10,11; 1 Pt 5,4), ki je svoje življenje dal za ovce (prim. Jn 10,11-15)".

755

"Cerkev je polje ali božja njiva (1 Kor 3,9). Na tej njivi raste stara oljka, katere sveta korenina so bili očaki in v kateri se je izvršila sprava Judov in poganov (Rim 11,13-26). Nebeški gospodar je to polje zasadil kot izbran vinograd (Mt 21,33-43 vzpor.; prim. Iz 5,1 sl.). Kristus je prava vinska trta, ki daje življenje in rodovitnost mladikam, to je nam, ki po Cerkvi v njem ostanemo in ki brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 15,1-5)".