Člen o Cerkvi je tudi povsem odvisen od predhodnega člena, ki govori o Svetem Duhu. "Potem ko smo pokazali, da je Sveti Duh izvir in podeljevalec sleherne svetosti, izpovedujemo, da je on obdaril Cerkev s svetostjo" (Catech. R. 1,10,1). Po izražanju cerkvenih očetov je Cerkev kraj, "kjer se razcveteva Duh" (sv. Hipolit, trad. ap. 35).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › I. Imena in podobe za cerkev
Verovati, da je Cerkev "sveta" in "katoliška" ter da je "ena" in "apostolska" (kakor dodaja nicejsko-carigrajska veroizpoved), je neločljivo od vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V apostolski veri izpovedujemo, da verujemo sveto Cerkev ("Credo ... Ecclesiam") in ne v sveto Cerkev, da ne bi na isto raven postavljali Boga in njegova dela in da bi jasno pridevali dobroti Boga samega vse darove, ki jih je položil v svojo Cerkev ("in ecclesiam collecta sunt") (prim. Catech. R. 1,10,22).
1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu
I. Imena in podobe za cerkev
Beseda "Cerkev" /"ekklesia", iz gr. "ek-kalein" - "poklicati iz"/ pomeni "sklicanje". Ta beseda označuje zbore ali skupščine ljudstva (prim. Raz 19,39), v splošnem zbore verske narave. Grška Stara zaveza pogosto uporablja ta izraz za zbor ali shod izvoljenega ljudstva pred Bogom, zlasti za zbor (shod) pod Sinajem, kjer je Izrael prejel postavo in ga je Bog naredil za svoje sveto ljudstvo (prim. 2 Mz 19). S tem, da je prva skupnost tistih, ki so verovali v Kristusa, sebe imenovala "Cerkev", se je priznavala za dedinjo navedenega zbora. Vanjo Bog z vseh koncev sveta "sklicuje" svoje ljudstvo. Izraz "KyriakP", iz katerega izvirata angleška beseda "church" in nemška "Kirche", pa označuje "tisto, ki pripada Gospodu" (Kyrios).
V krščanski govorici pomeni beseda "Cerkev" bogoslužni (liturgični) zbor (prim. 1 Kor 11,18; 14,19.28.34.35), a tudi krajevno skupnost (prim. 1 Kor 1,2; 16,1) ali celotno vesoljno skupnost verujočih (prim. 1 Kor 15,9; Gal 1,13; Flp 3,6). Ti trije pomeni so dejansko neločljivi. "Cerkev", to je ljudstvo, ki ga Bog zbira po vsem svetu. Obstaja v krajevnih skupnostih in se uresničuje kot bogoslužni, predvsem kot evharistični zbor. živi iz božje besede in od Kristusovega telesa ter tako sama postaja Kristusovo telo.
Simbolične podobe za Cerkev
V Svetem pismu srečujemo celo vrsto med seboj povezanih podob in prispodob, prek katerih nam razodetje razkriva neizčrpno skrivnost Cerkve. Starozavezne podobe so različice temeljne ideje, se pravi ideje o "božjem ljudstvu". V Novi zavezi (prim. Ef 1,22; Kol 1,18) dobijo vse te podobe novo središče z dejstvom, da Kristus postane "glava" tega ljudstva (prim. C 9), ki je odslej njegovo telo. Okoli tega središča so se razvrstile podobe, ki "so vzete bodisi iz pastirskega ali kmečkega življenja bodisi iz stavbarstva ali tudi iz družine in ženitovanja" (C 6).