Katekizem katoliške Cerkve

KKC 696

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › II. Ime, nazivi in simboli Svetega Duha

Simboli Svetega Duha

694

Voda. Simbolizem vode pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane voda učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva: kakor se je pripravljanje našega prvega rojstva izvršilo v vodi, tako krstna voda stvarno pomeni, da nam je naše rojstvo za božje življenje dano v Svetem Duhu. A ker "smo bili krščeni "v enem Duhu", smo tudi vsi "pili enega Duha" (1 Kor 12,13): Duh je torej tudi osebno živa voda, ki izvira iz križanega Kristusa (prim. Jn 19,34; 1 Jn 5,8) kot iz svojega studenca in ki v nas teče v večno življenje (prim. Jn 4,10-14; 7,38; 2 Mz 17,1-6; Iz 55,1; Zah 14,8; 1 Kor 10,4; Raz 21,6; 22,17).

695

Maziljenje. Simbolizem maziljenja z oljem je tudi značilen za Svetega Duha, tako zelo, da je maziljenje postalo celo sinonim zanj (prim. 1 Jn 2,20.27; 2 Kor 1,21). V krščanskem uvajanju je to maziljenje zakramentalno znamenje birme, ki se v vzhodnih Cerkvah ravno imenuje "chrismatio", "krizmanje". A če naj zajamemo vso moč tega simbolizma, se moramo vrniti k prvemu maziljenju, ki ga je izvršil Sveti Duh: k Jezusovemu maziljenju. Kristus /"Mesija" v hebrejščini/ pomeni "Maziljenec", to je tisti, ki ga je mazilil božji Duh. Gospodove "maziljence" poznamo iz stare zaveze (prim. 2 Mz 30,22- 32), predvsem kralja Davida (prim. 1 Sam 16,13). Vendar je Jezus božji Maziljenec na edinstven način: človeška narava, ki jo Sin privzame, je v celoti "maziljena s Svetim Duhom". Jezus je "Kristus" po Svetem Duhu (prim. Lk 4,18-19; Iz 61,1). Devica Marija spočne Kristusa od Svetega Duha; ta po angelu oznani Jezusa kot Kristusa ob njegovem rojstvu (prim. Lk 2,11) in nagne Simeona, da pride v tempelj gledat Gospodovega Kristusa (prim. Lk 2,26-27); Sveti Duh tudi napolni Kristusa (prim. Lk 4,1) in njegova moč izhaja iz Kristusa pri njegovih delih ozdravljanja in odreševanja (prim. Lk 6,19; 8,46). On končno obudi Jezusa od mrtvih (prim. Rim 1,4; 8,11). Jezus je tedaj v polnosti postavljen za "Kristusa" v svoji človeški naravi, ki je zmagala nad smrtjo (prim. Apd 2,36), in razliva Svetega Duha, dokler ne bodo "sveti" v svojem zedinjenju s človeško naravo Božjega Sina sestavljali tistega "popolnega človeka", ki uresničuje "polno doraslost" Kristusovo (Ef 4,13): "celotnega Kristusa", kakor se izraža sv. Avguštin.

696

Ogenj. Medtem ko je voda pomenila rojstvo in rodovitnost življenja, podarjenega v Svetem Duhu, pa ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha. Prerok Elija, ki "je vstal kakor ogenj in je bila njegova beseda kakor goreča peč" (Sir 48,1), z molitvijo prikliče ogenj iz nebes na daritev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,38-39), je predpodoba tistega ognja Svetega Duha, ki preoblikuje, česar se dotakne. Janez Krstnik, ki "hodi pred Gospodom z Elijevim duhom in močjo" (Lk 1,17), naznanja Kristusa kot tistega, ki "bo krščeval v Svetem Duhu in ognju" (Lk 3,16), v tistem Duhu, v katerem je nato Jezus rekel: "Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!" (Lk 12,49). Na binkoštno jutro Sveti Duh pride nad učence v obliki jezikov, "podobnih plamenom", in jih napolni s seboj (Apd 2,3-4). Duhovno izročilo bo ohranilo ta simbolizem ognja kot enega najizrazitejših za delovanje Svetega Duha (prim. Janez od Križa, llama-plamen). "Ne ugašajte Duha" (1 Tes 5,19).

697

Oblak in luč. Ta simbola sta neločljiva pri razodevanjih Svetega Duha. Že v starozaveznih teofanijah razodeva oblak, zdaj temen zdaj svetal, živega in odrešujočega Boga in zastira presežnost njegovega veličastva: pri Mojzesu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 24,15-18), ob shodnem šotoru (prim. 2 Mz 33,9-10) in med potovanjem po puščavi (prim. 2 Mz 40,36-38; 1 Kor 10,1-2); pri Salomonu ob posvetitvi templja (prim. 1 Kr 8,10-12). Te podobe pa je izpolnil Kristus v Svetem Duhu. Sveti Duh pride nad Devico Marijo in jo "obsenči", da spočne in rodi Jezusa (prim. Lk 1,35). Na gori spremenjenja se pojavi "v oblaku, ki obda s senco" Jezusa, Mojzesa in Elija, Petra, Jakoba in Janeza in "iz oblaka se zasliši glas: 'To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslučajte!'" (Lk 9,34-35). Končno isti oblak "zastre Jezusa pogledom" učencev na dan vnebohoda (Apd 1,9) in bo razodel Sina človekovega v njegovi slavi na dan njegovega prihoda (prim. Lk 21,17).

698

Pečat je simbol, podoben simbolu maziljenja. Kristus je namreč tisti, ki "ga je Bog označil s svojim pečatom" (Jn 6,27), in v njem Oče tudi nas zaznamuje s svojim pečatom (2 Kor 1,22; Ef 1,13; 4,30). Ker podoba pečata /"sphragis"/ nakazuje neuničljivi učinek maziljenja Svetega Duha v zakramentih krsta, birme in svetega reda, so jo nekatera teološka izročila uporabljala za izražanje "neizbrisnega znamenja", ki ga vtisnejo ti trije zakramenti, ki jih ni moč ponoviti.