Maziljenje. Simbolizem maziljenja z oljem je tudi značilen za Svetega Duha, tako zelo, da je maziljenje postalo celo sinonim zanj (prim. 1 Jn 2,20.27; 2 Kor 1,21). V krščanskem uvajanju je to maziljenje zakramentalno znamenje birme, ki se v vzhodnih Cerkvah ravno imenuje "chrismatio", "krizmanje". A če naj zajamemo vso moč tega simbolizma, se moramo vrniti k prvemu maziljenju, ki ga je izvršil Sveti Duh: k Jezusovemu maziljenju. Kristus /"Mesija" v hebrejščini/ pomeni "Maziljenec", to je tisti, ki ga je mazilil božji Duh. Gospodove "maziljence" poznamo iz stare zaveze (prim. 2 Mz 30,22- 32), predvsem kralja Davida (prim. 1 Sam 16,13). Vendar je Jezus božji Maziljenec na edinstven način: človeška narava, ki jo Sin privzame, je v celoti "maziljena s Svetim Duhom". Jezus je "Kristus" po Svetem Duhu (prim. Lk 4,18-19; Iz 61,1). Devica Marija spočne Kristusa od Svetega Duha; ta po angelu oznani Jezusa kot Kristusa ob njegovem rojstvu (prim. Lk 2,11) in nagne Simeona, da pride v tempelj gledat Gospodovega Kristusa (prim. Lk 2,26-27); Sveti Duh tudi napolni Kristusa (prim. Lk 4,1) in njegova moč izhaja iz Kristusa pri njegovih delih ozdravljanja in odreševanja (prim. Lk 6,19; 8,46). On končno obudi Jezusa od mrtvih (prim. Rim 1,4; 8,11). Jezus je tedaj v polnosti postavljen za "Kristusa" v svoji človeški naravi, ki je zmagala nad smrtjo (prim. Apd 2,36), in razliva Svetega Duha, dokler ne bodo "sveti" v svojem zedinjenju s človeško naravo Božjega Sina sestavljali tistega "popolnega človeka", ki uresničuje "polno doraslost" Kristusovo (Ef 4,13): "celotnega Kristusa", kakor se izraža sv. Avguštin.