Ogenj. Medtem ko je voda pomenila rojstvo in rodovitnost življenja, podarjenega v Svetem Duhu, pa ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha. Prerok Elija, ki "je vstal kakor ogenj in je bila njegova beseda kakor goreča peč" (Sir 48,1), z molitvijo prikliče ogenj iz nebes na daritev na gori Karmel (prim. 1 Kr 18,38-39), je predpodoba tistega ognja Svetega Duha, ki preoblikuje, česar se dotakne. Janez Krstnik, ki "hodi pred Gospodom z Elijevim duhom in močjo" (Lk 1,17), naznanja Kristusa kot tistega, ki "bo krščeval v Svetem Duhu in ognju" (Lk 3,16), v tistem Duhu, v katerem je nato Jezus rekel: "Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!" (Lk 12,49). Na binkoštno jutro Sveti Duh pride nad učence v obliki jezikov, "podobnih plamenom", in jih napolni s seboj (Apd 2,3-4). Duhovno izročilo bo ohranilo ta simbolizem ognja kot enega najizrazitejših za delovanje Svetega Duha (prim. Janez od Križa, llama-plamen). "Ne ugašajte Duha" (1 Tes 5,19).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › II. Ime, nazivi in simboli Svetega Duha
Oblak in luč. Ta simbola sta neločljiva pri razodevanjih Svetega Duha. Že v starozaveznih teofanijah razodeva oblak, zdaj temen zdaj svetal, živega in odrešujočega Boga in zastira presežnost njegovega veličastva: pri Mojzesu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 24,15-18), ob shodnem šotoru (prim. 2 Mz 33,9-10) in med potovanjem po puščavi (prim. 2 Mz 40,36-38; 1 Kor 10,1-2); pri Salomonu ob posvetitvi templja (prim. 1 Kr 8,10-12). Te podobe pa je izpolnil Kristus v Svetem Duhu. Sveti Duh pride nad Devico Marijo in jo "obsenči", da spočne in rodi Jezusa (prim. Lk 1,35). Na gori spremenjenja se pojavi "v oblaku, ki obda s senco" Jezusa, Mojzesa in Elija, Petra, Jakoba in Janeza in "iz oblaka se zasliši glas: 'To je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslučajte!'" (Lk 9,34-35). Končno isti oblak "zastre Jezusa pogledom" učencev na dan vnebohoda (Apd 1,9) in bo razodel Sina človekovega v njegovi slavi na dan njegovega prihoda (prim. Lk 21,17).
Pečat je simbol, podoben simbolu maziljenja. Kristus je namreč tisti, ki "ga je Bog označil s svojim pečatom" (Jn 6,27), in v njem Oče tudi nas zaznamuje s svojim pečatom (2 Kor 1,22; Ef 1,13; 4,30). Ker podoba pečata /"sphragis"/ nakazuje neuničljivi učinek maziljenja Svetega Duha v zakramentih krsta, birme in svetega reda, so jo nekatera teološka izročila uporabljala za izražanje "neizbrisnega znamenja", ki ga vtisnejo ti trije zakramenti, ki jih ni moč ponoviti.
Roka. Jezus s polaganjem rok ozdravlja bolnike (prim. Mr 6,5; 8,23) in blagoslavlja otročiče (prim. Mr 10,16). V njegovem imenu naj apostoli delajo prav tako (prim. Mr 16,18; Apd 5,12; 14,3). Še več, prav po polaganju rok apostolov je dan Sveti Duh (prim. Apd 8,17-19; 13,3; 19,6). Pismo Hebrejcem šteje polaganje rok med "temelje" svojega nauka (prim. Heb 6,2). To znamenje vsemogočnega izlitja Svetega Duha je Cerkev ohranila v svojih zakramentalnih epiklezah.
Prst. "Z božjim prstom /Jezus/ izganja hude duhove" (Lk 11,20). Če je bila božja postava zapisana na kamniti plošči "z božjim prstom" (2 Mz 31,18), je "Kristusovo pismo", izročeno skrbi apostolov, "pisano z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src" (2 Kor 3,3). Himna "Veni, Creator Spiritus" (Pridi, Duh Stvarnik/ naziva Svetega Duha "digitus paternae dexterae" /prst Očetove desnice/.