Ta zadnja stopnja ostaja tesno zedinjena s prvo, to je s prihodom iz nebes, ki se je uresničil v učlovečenju. Samo tisti, ki je "izšel iz Očeta", se more "vrniti k Očetu": Kristus (prim. Jn 16,28). "Nihče ni šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, /ki je prišel iz nebes/" (Jn 3,13; prim. Ef 4,8-10). človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, nima dostopa do "Očetove hiše" (Jn 14,2), do življenja in sreče v Bogu. Samo Kristus je mogel odpreti človeku ta dostop, "tako da imamo mi, njegovi udje, upanje, da bomo prišli tja, kakor je šel on, naša Glava in Začetek" (RM, vnebohodni hvalospev).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 6. člen: Jezus je šel v nebesa, sedi na desnici Boga,
"Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi" (Jn 12,32). Povzdignjenje na križ pomeni in naznanja povzdignjenje ob vnebohodu. Je njegov začetek. Jezus Kristus, edini duhovnik nove in večne zaveze, "ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka ..., ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem" (Heb 9,24). V nebesih Kristus stalno opravlja svoje duhovništvo, "ker vedno živi, da posreduje za tiste, ki po njem prihajajo k Bogu" (Heb 7,25). Kot "veliki duhovnik prihodnjih dobrin" (Heb 9,11) je središče in glavni izvajalec liturgije, ki časti Očeta v nebesih (prim. Raz 4,6-11).
Kristus odslej sedi na Očetovi desnici: "Z 'Očetovo desnico' mislimo slavo in čast božanstva, kamor je tisti, ki je kot Božji Sin bival pred vsemi časi kot Bog in istega bistva z Očetom, sJdel telesno, potem ko se je učlovečil in je njegovo telo postalo poveličano" (sv. Janez Damaščan, f. o. 4,2: PG 94,1104C).
Sedenje na Očetovi desnici pomeni vzpostavitev Mesijevega kraljevanja, izpolnitev videnja preroka Daniela glede Sina človekovega: "Dana mu je bila oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu slučili. Njegova oblast je večna, neminljiva oblast in njegovo kraljestvo neuničljivo" (Dan 7,14). S tem trenutkom so apostoli postali priče "kraljestva, ki mu ne bo konca" (nicejsko-carigrajska veroizpoved).
Na kratko
Kristusov vnebohod naznačuje dokončni vstop Jezusove človeške narave v nebeško območje Boga, iz katerega se bo vrnil (prim. Apd 1,11), ki pa ga medtem skriva človeškim očem (prim. Kol 3,3).