Umrli Kristus je v svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, šel v bivališče umrlih. Pravičnim, ki so živeli pred njim, je odprl nebeška vrata.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih › I. Zgodovinski in presežni dogodek
2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih
"In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa" (Apd 13,32-33). Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa, ki jo je prvo krščansko občestvo verovalo in živelo kot osrednjo resnico, ki jo je izročilo predajalo naprej kot temeljno, ki so jo novozavezni spisi potrdili in se je oznanjala kot bistveni del velikonočne skrivnosti obenem s križem:
Kristus je vstal od mrtvih,
s svojo smrtjo je premagal smrt
in mrtvim dal življenje.
(Bizantinska liturgija, velikonočni troparij)
I. Zgodovinski in presežni dogodek
Skrivnost Kristusovega vstajenja je stvaren dogodek, ki je imel zgodovinsko ugotovljene pojavnosti, kakor priča Nova zaveza. Že sv. Pavel more pisati Korinčanom okoli leta 56: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal, kakor je v knjigah Svetega pisma. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim" (1 Kor 15,3-4). Apostol govori tu o živem izročilu vstajenja, ki je zanj zvedel po spreobrnjenju pred vrati Damaska (prim. Apd 9,3-18).
Prazen grob
"Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal" (Lk 25,4-6). V okviru velikonočnih dogodkov je prva sestavina, ki jo srečamo, prazen grob. Ta ni sam na sebi neposreden dokaz. Odsotnost Kristusovega telesa v grobu bi se dalo razlagati tudi drugače (prim. Jn 20,13; Mt 28,11-15). Kljub temu pa je prazni grob sestavljal za vse bistveno znamenje. Ko so ga učenci odkrili, je bil to prvi korak k priznanju dejstva vstajenja. Tako so storile najprej svete žene (prim. Lk 24,3.22-23), nato Peter (prim. Lk 24,12). "Učenec, ki ga je Jezus ljubil" (Jn 20,2) pribije, da je tedaj, ko je stopil v prazni grob in odkril "povoje na tleh" (Jn 20,6), "videl in veroval" (Jn 20,8). To predpostavlja, da je v stanju praznega groba (prim. Jn 20,5-7) ugotovil, da odsotnost Jezusovega telesa ni mogla biti človeško delo in da se Jezus ni le vrnil v zemeljsko življenje, kakor se je zgodilo z Lazarjem (prim. Jn 11,44).
Prikazovanja Vstalega
Marija Magdalena in svete žene, ki so prišle dokončno mazilit Jezusovo telo (prim. Mr 16,1; Lk 24,1), ki je bilo pokopano v naglici zaradi nastopa sobote na veliki petek zvečer (prim. Jn 19,31.42), so se prve srečale z Vstalim (prim. Mt 28,9-10; Jn 20,11-18). Tako so bile žene prve znanilke Kristusovega vstajenja za same apostole (Lk 24,9-10). Njim se Jezus pokaže zatem, najprej Petru, nato dvanajsterim (prim. 1 Kor 15,5). Peter, ki je poklican, da utrdi v veri svoje brate (prim. Lk 22,31-32), vidi torej Vstalega pred njimi in prav na njegovo pričevanje se sklicuje občestvo: "Gospod je res vstal in se prikazal Simonu" (Lk 24,34.36).