Katekizem katoliške Cerkve

KKC 638

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 5. člen: Jezus Kristus je šel v predpekel, › 2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih

Na kratko

636

V izrazu "Jezus je šel v predpekel" izpoveduje veroizpoved, da je Jezus zares umrl in da je s svojo smrtjo za nas premagal smrt in hudiča, "ki je imel smrtonosno oblast" (Heb 2,14).

637

Umrli Kristus je v svoji duši, zedinjeni z njegovo božjo osebo, šel v bivališče umrlih. Pravičnim, ki so živeli pred njim, je odprl nebeška vrata.

2. odstavek: Tretji dan je vstal od mrtvih

638

"In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa" (Apd 13,32-33). Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere v Kristusa, ki jo je prvo krščansko občestvo verovalo in živelo kot osrednjo resnico, ki jo je izročilo predajalo naprej kot temeljno, ki so jo novozavezni spisi potrdili in se je oznanjala kot bistveni del velikonočne skrivnosti obenem s križem:

Kristus je vstal od mrtvih,

s svojo smrtjo je premagal smrt

in mrtvim dal življenje.

(Bizantinska liturgija, velikonočni troparij)

I. Zgodovinski in presežni dogodek

639

Skrivnost Kristusovega vstajenja je stvaren dogodek, ki je imel zgodovinsko ugotovljene pojavnosti, kakor priča Nova zaveza. Že sv. Pavel more pisati Korinčanom okoli leta 56: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v knjigah Svetega pisma. Pokopan je bil. Tretji dan je vstal, kakor je v knjigah Svetega pisma. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim" (1 Kor 15,3-4). Apostol govori tu o živem izročilu vstajenja, ki je zanj zvedel po spreobrnjenju pred vrati Damaska (prim. Apd 9,3-18).

Prazen grob

640

"Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal" (Lk 25,4-6). V okviru velikonočnih dogodkov je prva sestavina, ki jo srečamo, prazen grob. Ta ni sam na sebi neposreden dokaz. Odsotnost Kristusovega telesa v grobu bi se dalo razlagati tudi drugače (prim. Jn 20,13; Mt 28,11-15). Kljub temu pa je prazni grob sestavljal za vse bistveno znamenje. Ko so ga učenci odkrili, je bil to prvi korak k priznanju dejstva vstajenja. Tako so storile najprej svete žene (prim. Lk 24,3.22-23), nato Peter (prim. Lk 24,12). "Učenec, ki ga je Jezus ljubil" (Jn 20,2) pribije, da je tedaj, ko je stopil v prazni grob in odkril "povoje na tleh" (Jn 20,6), "videl in veroval" (Jn 20,8). To predpostavlja, da je v stanju praznega groba (prim. Jn 20,5-7) ugotovil, da odsotnost Jezusovega telesa ni mogla biti človeško delo in da se Jezus ni le vrnil v zemeljsko življenje, kakor se je zgodilo z Lazarjem (prim. Jn 11,44).