Kristus je torej šel v globočino smrti (prim. Jn 12,24; Rim 10,7; Ef 4,9), da bi "mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli" (Jn 5,25). Jezus, "začetnik življenja" (Apd 3,15), je "s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost" (Heb 2,14-15). Vstali Kristus ima poslej "ključe smrti in podzemlja" (Raz 1,18) in "v Jezusovem imenu se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Flp 2,10).
Danes vlada velik molk na zemlji, velik molk in hkrati osamelost. Velik molk, ker počiva Kralj. Zemlja je zatrepetala in umolknila, ker je Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka ... Iskat gre Adama, našega prvega očeta, izgubljeno ovco. Obiskati hoče tiste, ki sedijo v temi in smrtni senci; zasužnjenega Adama in sosužnjo Evo gre rešit bolečin Bog in Sin njegov ... "Jaz sem tvoj Bog, ki sem zaradi tebe postal tvoj sin. Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih" (starodavna homilija na veliko soboto).