S svojo ljubečo pokorščino Očetu "do smrti na križu" (Flp 2,8) Jezus dovrši svojo spravno poslanstvo (prim. Iz 53,10) trpečega služabnika, ki "prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase" (Iz
53,11; prim. Rim 5,19).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 3. odstavek: Jezus Kristus je bil pokopan
S svojo ljubečo pokorščino Očetu "do smrti na križu" (Flp 2,8) Jezus dovrši svojo spravno poslanstvo (prim. Iz 53,10) trpečega služabnika, ki "prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase" (Iz
53,11; prim. Rim 5,19).
"Po božji milosti je okusil smrt za vse" (Heb 2,9). Bog je v svojem načrtu odrešenja določil, naj njegov Sin ne le "umrje za naše grehe" (1 Kor 15,3), ampak tudi "okusi smrt", se pravi, naj spozna stanje smrti, stanje ločenosti med svojo dušo in svojim telesom, in sicer v času vključno med trenutkom, ko je izdihnil na križu, in trenutkom, ko je bil obujen od mrtvih. To stanje mrtvega Kristusa je skrivnost groba in sestopa v predpekel. To je skrivnost velike sobote, ko Kristus, v grob položeni (prim. Jn 19,42), razkrije veliki sobotni počitek Boga (prim. Heb 4,7-9) po dovršitvi (prim. Jn 19,30) odrešenja ljudi, ki prinaša mir celotnemu vesoljstvu (prim. Kol 1,18-20).
Kristusovo mirovanje v grobu sestavlja realno vez med Kristusovim trpljivim stanjem pred veliko nočjo in njegovim sedanjim poveličanim stanjem Vstalega. Prav ista oseba "Živečega" more reči: "Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov" (Raz 1,18):
Bog /Sin/ ni preprečil smrti, da bi ne bila ločila dušo od telesa v skaldu z redom, ki je za naravo nujen, marveč ju je z vstajenjem znova zedinil drugo z drugim, da bi bil on sam v svoji osebi točka srečanja smrti in življenja, ko je ustavil v sebi razpadanje narave, povzročeno s smrtjo, in ko je on sam postal počelo
ponovnega zedinjenja za ločene dele (sv. Gregor Niški, or.catech.16).
Ker je "začetnik življenja", ki so ga umorili (Apd 3,15), prav isti kakor "živi", ki "je vstal" (Lk 24,5-6), zato je morala božja oseba Sina Božjega ostati zedinjena s svojo dušo in s svojim telesom, ki ju je smrt medsebojno ločila:
S tem, da je s Kristusovo smrtjo njegova duša postala ločena od telesa, se ena sama oseba ni razdelilila v dve osebi; kajti Kristusovo telo in duša sta z istim razlogom obstajala prav od začetka v osebi Besede; in v smrti sta, čeprav ločena drug od drugega, oba ostala združena s prav isto osebo Besede (sv. Janez
Damaščan, f.o.3,27).
"Svojemu svetemu ne boš dal trohneti"
Kristusova smrt je bila resnična smrt, kolikor je končala njegovo zemeljsko bivanje. Toda Kristusovo telo zaradi zedinjenja, katerega je ohranjalo s Sinovo osebo, ni smrtni preostanek kakor pri drugih, kajti "božja moč je obvarovala Kristusovo telo trohnjenja" (sv. Tomaž Akv., s.th.3,51,3). O Kristusu je mogoče hkrati reči oboje: "Bil je iztrgan iz dežele živih" (Iz 53,8), in "V upanju bo počivalo moje telo, ker moje duše ne boš prepustil v podzemlju, svojemu svetemu ne boš dal trohneti" (Apd 2,26-27; prim. Ps 16,9-10). Jezusovo vstajenje "tretji dan" (1 Kor 15,4; Lk 2446; prim. Mt 12,40; Jon 2,1; Oz 6,2) je dokaz za to, kajti po predstavah Judov se trohnenje začenja javljati četrtega dne (prim. Jn 11,39):
"Pokopani skupaj s Kristusom..."