Jezus se je prostovoljno daroval za naše odrešenje. Ta dar Jezus vnaprej naznačuje in uresničuje pri zadnji večerji: "To je moje telo, ki se daje za vas" (Lk 22,19).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe
Kristusovo odrešenje obstoji v naslednjem: "Prišel je, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28), to se pravi, da "bi ljubil svoje do konca" (Jn 13,1) z namenom, da bi "bili odkupljeni iz praznega življenja, podedovanega od očetov" (1 Pt 1,18).
S svojo ljubečo pokorščino Očetu "do smrti na križu" (Flp 2,8) Jezus dovrši svojo spravno poslanstvo (prim. Iz 53,10) trpečega služabnika, ki "prinese pravičnost mnogim s tem, da si njih hudobije naloži nase" (Iz
53,11; prim. Rim 5,19).
3. odstavek: Jezus Kristus je bil pokopan
"Po božji milosti je okusil smrt za vse" (Heb 2,9). Bog je v svojem načrtu odrešenja določil, naj njegov Sin ne le "umrje za naše grehe" (1 Kor 15,3), ampak tudi "okusi smrt", se pravi, naj spozna stanje smrti, stanje ločenosti med svojo dušo in svojim telesom, in sicer v času vključno med trenutkom, ko je izdihnil na križu, in trenutkom, ko je bil obujen od mrtvih. To stanje mrtvega Kristusa je skrivnost groba in sestopa v predpekel. To je skrivnost velike sobote, ko Kristus, v grob položeni (prim. Jn 19,42), razkrije veliki sobotni počitek Boga (prim. Heb 4,7-9) po dovršitvi (prim. Jn 19,30) odrešenja ljudi, ki prinaša mir celotnemu vesoljstvu (prim. Kol 1,18-20).
Kristusovo telo v grobu
Kristusovo mirovanje v grobu sestavlja realno vez med Kristusovim trpljivim stanjem pred veliko nočjo in njegovim sedanjim poveličanim stanjem Vstalega. Prav ista oseba "Živečega" more reči: "Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov" (Raz 1,18):
Bog /Sin/ ni preprečil smrti, da bi ne bila ločila dušo od telesa v skaldu z redom, ki je za naravo nujen, marveč ju je z vstajenjem znova zedinil drugo z drugim, da bi bil on sam v svoji osebi točka srečanja smrti in življenja, ko je ustavil v sebi razpadanje narave, povzročeno s smrtjo, in ko je on sam postal počelo
ponovnega zedinjenja za ločene dele (sv. Gregor Niški, or.catech.16).