Katekizem katoliške Cerkve

KKC 614

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe

Smrtni boj na Oljski gori

612

Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene... " (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo osebo "začetnika življenja" (Apd 3,15), "Živega" (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi "na svojem telesu ponesel naše grehe na les" (1 Pt 2,24).

Kristusova smrt je edinstvena in dokončna daritev

613

Kristusova smrt je velikonočna žrtev, ki po "jagnjetu, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,19; prim. 1 Pt 1,19) izvrši dokončno odrešenje ljudi (prim. 1 Kor 5,7; Jn 8,34-36), in hkrati daritev nove zaveze (prim. 1 Kor 11,15), ki ponovno privede človeka v občestvo z Bogom (prim. 2 Mz 24,8), ko ga spravi z njim po "krvi, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov" (Mt 26,28; prim. 3 Mz 16,15-16).

614

Ta Kristusova daritev je ena sama, edinstvena, in dopolni ter preseže vse daritve (prim. Heb 10,10). Je najprej dar Boga Očeta samega: Oče je tisti, ki daje svojega Sina, da bi nas spravil z Očetom (prim. 1 Jn 4,10). Hkrati je daritev učlovečenega Božjega Sina, ki prostovoljno in iz ljubezni (prim. Jn 15,13) daje svoje življenje (prim. Jn 10,17-18) Očetu po Svetem Duhu (prim. Heb 9,14), da bi popravil našo nepokorščino in zadostil zanjo.

Jezus je s svojo pokorščino dal namestniško zadostitev za našo nepokorščino

615

"Kakor so zaradi nepokorščine enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi pokorščine enega mnogi postali pravični" (Rim 5,19). S svojo pokorščino do smrti je Jezus izvršil zameno trpečega služabnika, ki "da svoje življenje kot daritev za krivdo", "medtem ko je nosil grehe mnogih" in jim "prinesel pravičnost" s tem, da si je "njih hudobije naložil nase" (Iz 53,10-12). Jezus je dal spravno zadoščenje za naše krivde in zadostil Očetu za naše grehe (prim. tridentinski koncil: DzS 1529: S 799 in 800).

Na križu je Jezus dovršil svojo daritev

616

"Ljubezen do konca" (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi njeno vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve. Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje (prim. Gal 2,20; Ef 5,2.25). "Kristusova ljubezen nas sili k spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi" (2 Kor 5,14). Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse. Bit božje osebe Sina v Kristusu, osebe, ki presega in hkrati zaobjema vse človeške osebe, in ki Kristusa vzpostavlja za glavo celotnega človeštva, omogoča, da je njegova daritev odrešilna za vse.