Smrtni boj na Oljski gori
Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene... " (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo osebo "začetnika življenja" (Apd 3,15), "Živega" (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi "na svojem telesu ponesel naše grehe na les" (1 Pt 2,24).