Ta Kristusova daritev je ena sama, edinstvena, in dopolni ter preseže vse daritve (prim. Heb 10,10). Je najprej dar Boga Očeta samega: Oče je tisti, ki daje svojega Sina, da bi nas spravil z Očetom (prim. 1 Jn 4,10). Hkrati je daritev učlovečenega Božjega Sina, ki prostovoljno in iz ljubezni (prim. Jn 15,13) daje svoje življenje (prim. Jn 10,17-18) Očetu po Svetem Duhu (prim. Heb 9,14), da bi popravil našo nepokorščino in zadostil zanjo.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe
Jezus je s svojo pokorščino dal namestniško zadostitev za našo nepokorščino
"Kakor so zaradi nepokorščine enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi pokorščine enega mnogi postali pravični" (Rim 5,19). S svojo pokorščino do smrti je Jezus izvršil zameno trpečega služabnika, ki "da svoje življenje kot daritev za krivdo", "medtem ko je nosil grehe mnogih" in jim "prinesel pravičnost" s tem, da si je "njih hudobije naložil nase" (Iz 53,10-12). Jezus je dal spravno zadoščenje za naše krivde in zadostil Očetu za naše grehe (prim. tridentinski koncil: DzS 1529: S 799 in 800).
Na križu je Jezus dovršil svojo daritev
"Ljubezen do konca" (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi njeno vrednost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve. Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje (prim. Gal 2,20; Ef 5,2.25). "Kristusova ljubezen nas sili k spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi" (2 Kor 5,14). Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse. Bit božje osebe Sina v Kristusu, osebe, ki presega in hkrati zaobjema vse človeške osebe, in ki Kristusa vzpostavlja za glavo celotnega človeštva, omogoča, da je njegova daritev odrešilna za vse.
"Sua sanctissima passione in ligno crucis nobis jusitificationem meruit" ("S svojim najsvetejšim trpljenjem na lesu križa nam je zaslužil opravičenje"), tako nas uči tridentinski koncil (DS 1529) ter podčrtuje edinstvenost Kristusove daritve kot "počela večnega zveličanja" (Heb 5,9). In Cerkev časti križ, ko poje: "O crux, ave, spes unica" ("Pozdravljen, križ, edini up") (Hvalnica "Vexilla Regis", "Kraljevo znamenje").
Naša deležnost pri Kristusovi daritvi
Križ je ena sama daritev Jezusa Kristusa, "edinega srednika med Bogom in ljudmi" (1 Tim 2,5). Toda ker se je v svoji učlovečeni božji osebi "na neki način združil z vsakim človekom" (CS 22,2), "podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5). Kristus kliče svoje učence, naj "vzamejo svoj križ in hodijo za njim" (Mt 16,24), saj je "trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah" (1 Pt 2,21). V resnici hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi tudi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot (prim. Mr 10,39; Jn 21,18-19; Kol 1,24). To se uresničuje najbolj za njegovo mater, ki je tesneje in globlje kakor kdorkoli drug pridružena skrivnosti njegovega odrešenjskega trpljenja (prim. Lk 2,35):
nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa (sv. Roza Limanska, vita).