Katekizem katoliške Cerkve

KKC 612

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe

Pri zadnji večerji je Jezus anticipiral svobodno daritev svojega življenja

610

Jezus je prostovoljno daritev samega sebe v najvišji meri izrazil v velikonočni večerji z dvanajsterimi apostoli (prim. Mt 26,20) "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23). Na predvečer svojega trpljenja, tedaj torej, ko je bil še prost, je Jezus iz te zadnje večerje s svojimi apostoli napravil spomin svoje prostovoljne daritve Očetu (prim. 1 Kor 5,7) za odrešenje ljudi: "To je moje telo, ki se daje za vas" (Lk 22,19). "To je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).

611

Evharistija, ki jo postavi v tem trenutku, postane "spomin" (1 Kor 11,25) njegove daritve. Jezus vključi apostole v svojo lastno daritev in jim naroči, da jo trajno nadaljujejo (prim. Lk 22,19). S tem Jezus postavi svoje apostole za duhovnike nove zaveze: "Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19; prim. tridentinski koncil: DzS 1752: S 607; DzS 1764: S 706).

Smrtni boj na Oljski gori

612

Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene... " (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo osebo "začetnika življenja" (Apd 3,15), "Živega" (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi "na svojem telesu ponesel naše grehe na les" (1 Pt 2,24).

Kristusova smrt je edinstvena in dokončna daritev

613

Kristusova smrt je velikonočna žrtev, ki po "jagnjetu, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,19; prim. 1 Pt 1,19) izvrši dokončno odrešenje ljudi (prim. 1 Kor 5,7; Jn 8,34-36), in hkrati daritev nove zaveze (prim. 1 Kor 11,15), ki ponovno privede človeka v občestvo z Bogom (prim. 2 Mz 24,8), ko ga spravi z njim po "krvi, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov" (Mt 26,28; prim. 3 Mz 16,15-16).

614

Ta Kristusova daritev je ena sama, edinstvena, in dopolni ter preseže vse daritve (prim. Heb 10,10). Je najprej dar Boga Očeta samega: Oče je tisti, ki daje svojega Sina, da bi nas spravil z Očetom (prim. 1 Jn 4,10). Hkrati je daritev učlovečenega Božjega Sina, ki prostovoljno in iz ljubezni (prim. Jn 15,13) daje svoje življenje (prim. Jn 10,17-18) Očetu po Svetem Duhu (prim. Heb 9,14), da bi popravil našo nepokorščino in zadostil zanjo.