Katekizem katoliške Cerkve

KKC 610

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 2. odstavek: Jezus je umrl na križu › III. Kristus je daroval samega sebe svojemu Očetu za naše grehe

608

Potem ko je Janez Krstnik privolil, da mu podeli krst kakor grešnikom (Lk 3,21; Mt 3,14-15), je videl in pokazal v Jezusu "božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29; prim. Jn 1,36). S tem razkrije, da je Jezus trpeči služabnik, ki se pusti molče odvesti v klavnico (Iz 53,7; prim. Jer 11,19) ter nosi greh množic (prim. Iz 53,12), in hkrati velikonočno jagnje, simbol odrešenja Izraela za časa prve pashe (2 Mz 12,3-14; prim. Jn 19,36; 1 Kor 5,7). Celotno Jezusovo življenje izraža njegovo poslanstvo: prišel je, "da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10,45).

Jezus prostovoljno sprejema Očetovo odrešenjsko ljubezen

609

Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, "ji je izkazal ljubezen do konca" (Jn 13,1), saj "nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo d< življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in v smrti postala svobodno in popolno orodje njegove božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi (prim. Heb 2,10.17-18; 4,15; 5,7-9). Jezus je v resnici prostovoljno sprejel svoje trpljenje in svojo smrt iz ljubezni do svojega Očeta in do ljudi, katere hoče Oče rešiti: "Nihče mi ne more vzeti življenja, ampak ga dam jaz sam od sebe" (Jn 10,18). Od tod vzvišena svoboda Božjega Sina, ko gre smrti naproti (prim. Jn 18,4-6; Mt 26,53).

Pri zadnji večerji je Jezus anticipiral svobodno daritev svojega življenja

610

Jezus je prostovoljno daritev samega sebe v najvišji meri izrazil v velikonočni večerji z dvanajsterimi apostoli (prim. Mt 26,20) "tisto noč, ko je bil izdan" (1 Kor 11,23). Na predvečer svojega trpljenja, tedaj torej, ko je bil še prost, je Jezus iz te zadnje večerje s svojimi apostoli napravil spomin svoje prostovoljne daritve Očetu (prim. 1 Kor 5,7) za odrešenje ljudi: "To je moje telo, ki se daje za vas" (Lk 22,19). "To je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).

611

Evharistija, ki jo postavi v tem trenutku, postane "spomin" (1 Kor 11,25) njegove daritve. Jezus vključi apostole v svojo lastno daritev in jim naroči, da jo trajno nadaljujejo (prim. Lk 22,19). S tem Jezus postavi svoje apostole za duhovnike nove zaveze: "Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19; prim. tridentinski koncil: DzS 1752: S 607; DzS 1764: S 706).

Smrtni boj na Oljski gori

612

Tisti kelih nove zaveze, ki jo je Jezus pri zadnji večerji anticipiral z darovanjem samega sebe (prim. Lk 22,20), sprejme nato iz Očetovih rok v svojem smrtnem boju na Oljski gori (prim. Mt 26,42) in postane "pokoren do smrti" (Flp 2,8; prim. Heb 5,7-8). Jezus moli: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene... " (Mt 26,39). Tako izrazi grozo, ki jo smrt predstavlja za njegovo človeško naravo. V resnici je le-ta, tako kakor naša, določena za večno življenje; še več, v nasprotju z našo je popolnoma prosta od greha (prim. Heb 4,15), ki povzroča smrt (prim. Rim 5,12); predvsem pa je privzeta v božjo osebo "začetnika življenja" (Apd 3,15), "Živega" (Raz 1,17; prim. Jn 1,4; 5,26). Ko sprejme v svojo človeško voljo to, da naj se zgodi Očetova volja (prim. Mt 26,42), sprejme svojo smrt kot odrešenjsko, da bi "na svojem telesu ponesel naše grehe na les" (1 Pt 2,24).