Jezus je veljal v očeh Judov in njihovih voditeljev kot "rabbi" (prim. Jn 11,38; 3,2; Mt 22,23-24). Pogosto je dokazoval v okviru rabinskega razlaganja postave (prim. Mt 12,5; 9,12; Mr 2,23-27; Lk 6,6-9; Jn 7,22-23). A hkrati je nujno moral priti v spopad z učitelji postave, ker se ni zadovoljil s tem, da je uvrščal svojo razlago med njihove razlage, "učil je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki" (Mt 7,28-29). V njem govori prav ista božja beseda, ki je odmevala na Sinaju, da bi dala Mojzesu napisano postavo, ki se zdaj znova razlega na gori blagrov (prim. Mt 5,1). Jezus ne odpravlja postave, ampak jo dopolnjuje, ko daje svojo poslednjo razlago po božje: "Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom... jaz pa vam pravim" (Mt 5,33-34). S to isto božjo oblastjo obsodi nekatera "človeška izročila" (Mr 7,8) farizejev, ki "razveljavljajo božjo besedo" (Mr 7,13).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › II. Jezus in tempelj
Jezus gre še dalje in dopolni postavo glede čistosti jedil, zelo pomembno v judovskem vsakdanjem življenju, ko razkrije njen "pedagoški" smisel (prim. Gal 3,24) z božjo razlago: "Človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj... S tem je razglasil vse jedi za čiste - ... Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo ljudem hudobne misli" (Mr 7,18-21). Ko je Jezus z božjo oblastjo podal dokončno razlago postave, se je znašel v navzkrižju z nekaterimi učitelji postave, ki niso sprejemali njegovega razlaganja postave, čeprav so zanj jamčila znamenja, ki so ga spremljala (prim. Jn 5,36; 10,25; 37-38; 12,37). To velja zlasti za vprašanje sobote: Jezus opozarja, pogosto z rabinskimi razlogi (prim. Mr 2,25-27; Jn 7,22-24), na to, da sobotnega počitka ne moti služba Bogu (prim. Mt 12,5; 4 Mz 28,9) ali
bližnjemu (prim. Lk 13,15-16; 14,3-4), ki spremlja njegova ozdravljanja.
II. Jezus in tempelj
Jezus je - kakor pred njim preroki - izkazoval jeruzalemskemu templju najgloblje spoštovanje. V njem sta ga Jožef in Marija darovala štirideset dni po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,22-39). Dvanajst let star se odloči ostati v templju, da bi svojim staršem poklical v zavest, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta (prim. Lk 2,46-49). V času svojega skritega življenja je hodil v tempelj vsako leto vsaj za veliko noč (prim. Lk 2,41); njegovo javno delovanje samo je bilo ritmično razvrščeno na osnovi njegovih romanj v Jeruzalem za velike judovske praznike (prim. Jn 2,13-14; 5,1.14; 7,1.10.14; 8,2; 10,22-23).
Jezus je hodil v tempelj kot v prednosten kraj srečavanja z Bogom. Tempelj je zanj prebivališče njegovega Očeta, hiša molitve, in Jezus se razvname v ogorčenju nad tem, da je zunanji tempeljski preddvor postal tržnica (prim. Mt 21,13). Iz ljubosumne goreče ljubezni do svojega Očeta izžene trgovalce iz templja: "Ne delajte tržnice iz hiše mojega Očeta. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: 'Gorečnost za tvojo hišo me razjeda' (Ps 69,10)" (Jn 2,16-17). Po njegovem vstajenju so učenci ohranili religiozno spoštovanje do templja (prim. Apd 2,46; 3,1; 5,20.21; itd.).
Vendar je Jezus na pragu svojega trpljenja napovedal porušenje te sijajne stavbe, od katere ne bo ostal več kamen na kamnu (prim. Mt 24,1-2). V tem je vsebovana napoved znamenja poslednjih časov, ki bodo nastopili z njegovo lastno pasho (prim. Mt 24,3; Lk 13,35). Toda to prerokbo so mogle krive priče v popačeni obliki navajati ob njegovem zasliševanju pri velikem duhovniku (prim. Mr 14,57-58) in mu jo podtakniti kot žalivko, ko je bil pribit na križu (prim. Mt 27,39-40).