Katekizem katoliške Cerkve

KKC 585

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › II. Jezus in tempelj

II. Jezus in tempelj

583

Jezus je - kakor pred njim preroki - izkazoval jeruzalemskemu templju najgloblje spoštovanje. V njem sta ga Jožef in Marija darovala štirideset dni po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,22-39). Dvanajst let star se odloči ostati v templju, da bi svojim staršem poklical v zavest, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta (prim. Lk 2,46-49). V času svojega skritega življenja je hodil v tempelj vsako leto vsaj za veliko noč (prim. Lk 2,41); njegovo javno delovanje samo je bilo ritmično razvrščeno na osnovi njegovih romanj v Jeruzalem za velike judovske praznike (prim. Jn 2,13-14; 5,1.14; 7,1.10.14; 8,2; 10,22-23).

584

Jezus je hodil v tempelj kot v prednosten kraj srečavanja z Bogom. Tempelj je zanj prebivališče njegovega Očeta, hiša molitve, in Jezus se razvname v ogorčenju nad tem, da je zunanji tempeljski preddvor postal tržnica (prim. Mt 21,13). Iz ljubosumne goreče ljubezni do svojega Očeta izžene trgovalce iz templja: "Ne delajte tržnice iz hiše mojega Očeta. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: 'Gorečnost za tvojo hišo me razjeda' (Ps 69,10)" (Jn 2,16-17). Po njegovem vstajenju so učenci ohranili religiozno spoštovanje do templja (prim. Apd 2,46; 3,1; 5,20.21; itd.).

585

Vendar je Jezus na pragu svojega trpljenja napovedal porušenje te sijajne stavbe, od katere ne bo ostal več kamen na kamnu (prim. Mt 24,1-2). V tem je vsebovana napoved znamenja poslednjih časov, ki bodo nastopili z njegovo lastno pasho (prim. Mt 24,3; Lk 13,35). Toda to prerokbo so mogle krive priče v popačeni obliki navajati ob njegovem zasliševanju pri velikem duhovniku (prim. Mr 14,57-58) in mu jo podtakniti kot žalivko, ko je bil pribit na križu (prim. Mt 27,39-40).

586

Jezus še zdaleč ni bil sovražen do templja (prim. Mt 8,4; 23,21; Lk 17,14; Jn 4,22), kjer je podajal bistvene poteze svojega nauka (prim. Jn 18,20). Hotel je marveč plačati tempeljski davek pridružujoč si Petra (prim. Mt 17,24-27), katerega je pravkar postavil za temelj svoji prihodnji Cerkvi (prim. Mt 16,18). Še več, poistovetil se je s templjem, ko se je predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi (prim. Jn 2,21; Mt 12,6). Prav zato njegova telesna usmrtitev (prim. Jn 2,18-22) napoveduje tisto porušenje templja, ki bo razkrilo vstop v novo dobo odrešenjske zgodovine: "Pride ura, ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu" (Jn 4,21; prim. Jn 4,23-24; Mt 27,51; Heb 9,11; Raz 21,22).

III. Jezus in Izraelova vera v edinega Boga in odrešenika

587

Če je moglo biti Jezusovo razmerje do postave in do jeruzalemskega templja za izraelske verske oblasti povod "nasprotovanja" (prim. Lk 2,34), pa je bila zanje resnični kamen spotike (prim. Lk 20,17; Ps 118,22) Jezusova vloga, v kateri je ljudi odreševal od greha, kar je božje delo v najodličnejšem smislu.