Katekizem katoliške Cerkve

KKC 581

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 4. člen: Jezus Kristus je trpel pod poncijem pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen › 1. odstavek: Jezus in Izrael › I. Jezus in postava

579

To načelo celovitosti spolnjevanja postave ne samo po njeni črki, ampak tudi po njenem duhu, je bilo drago farizejem. Pri izpolnjevanju tega načela za Izraela so privedli mnoge Jude Jezusovega časa v skrajno versko gorečnost (prim. 10,2). Če se ta gorečnost ni hotela razkrojiti v "hinavsko" kazuistiko (prim. Mt 15,3-7; Lk 11,39-54), je nujno pripravljala ljudstvo k tistemu nezaslišanemu božjemu posegu, ki bo popolna izpolni

tev postave v enem samem Pravičnem namesto vseh grešnikov (prim. Iz 53,11; Heb 9,15).

580

Popolno spolnjevanje postave je moglo biti edinole delo božjega Zakonodajalca, ki se je v osebi Sina rodil kot podrejen postavi (prim. Gal 4,4). V Jezusu postava ni več vklesana v kamnite plošče, marveč "položena v notranjost", "zapisana v srce" (Jer 31,33) služabnika, ki je zaradi tega, ker "v resnici prinaša pravo" (Iz 42,3), postal "zaveza ljudstva" (Iz 42,6). Jezus izpolni postavo tako zelo, da vzame nase "prekletstvo postave" (Gal 3,13), ki so si ga nakopali tisti, ki ne "vztrajajo pri izpolnjevanju vsega, kar je zapisano v knjigi postave" (Gal 3,10), kajti "Kristus je pretrpel smrt za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi" (Heb 9,15).

581

Jezus je veljal v očeh Judov in njihovih voditeljev kot "rabbi" (prim. Jn 11,38; 3,2; Mt 22,23-24). Pogosto je dokazoval v okviru rabinskega razlaganja postave (prim. Mt 12,5; 9,12; Mr 2,23-27; Lk 6,6-9; Jn 7,22-23). A hkrati je nujno moral priti v spopad z učitelji postave, ker se ni zadovoljil s tem, da je uvrščal svojo razlago med njihove razlage, "učil je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki" (Mt 7,28-29). V njem govori prav ista božja beseda, ki je odmevala na Sinaju, da bi dala Mojzesu napisano postavo, ki se zdaj znova razlega na gori blagrov (prim. Mt 5,1). Jezus ne odpravlja postave, ampak jo dopolnjuje, ko daje svojo poslednjo razlago po božje: "Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom... jaz pa vam pravim" (Mt 5,33-34). S to isto božjo oblastjo obsodi nekatera "človeška izročila" (Mr 7,8) farizejev, ki "razveljavljajo božjo besedo" (Mr 7,13).

582

Jezus gre še dalje in dopolni postavo glede čistosti jedil, zelo pomembno v judovskem vsakdanjem življenju, ko razkrije njen "pedagoški" smisel (prim. Gal 3,24) z božjo razlago: "Človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj... S tem je razglasil vse jedi za čiste - ... Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca prihajajo ljudem hudobne misli" (Mr 7,18-21). Ko je Jezus z božjo oblastjo podal dokončno razlago postave, se je znašel v navzkrižju z nekaterimi učitelji postave, ki niso sprejemali njegovega razlaganja postave, čeprav so zanj jamčila znamenja, ki so ga spremljala (prim. Jn 5,36; 10,25; 37-38; 12,37). To velja zlasti za vprašanje sobote: Jezus opozarja, pogosto z rabinskimi razlogi (prim. Mr 2,25-27; Jn 7,22-24), na to, da sobotnega počitka ne moti služba Bogu (prim. Mt 12,5; 4 Mz 28,9) ali

bližnjemu (prim. Lk 13,15-16; 14,3-4), ki spremlja njegova ozdravljanja.

II. Jezus in tempelj

583

Jezus je - kakor pred njim preroki - izkazoval jeruzalemskemu templju najgloblje spoštovanje. V njem sta ga Jožef in Marija darovala štirideset dni po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,22-39). Dvanajst let star se odloči ostati v templju, da bi svojim staršem poklical v zavest, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta (prim. Lk 2,46-49). V času svojega skritega življenja je hodil v tempelj vsako leto vsaj za veliko noč (prim. Lk 2,41); njegovo javno delovanje samo je bilo ritmično razvrščeno na osnovi njegovih romanj v Jeruzalem za velike judovske praznike (prim. Jn 2,13-14; 5,1.14; 7,1.10.14; 8,2; 10,22-23).