Katekizem katoliške Cerkve

KKC 57

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 1. člen: Božje razodetje › II. Stopnje razodetja

55

Z grehom naših prastaršev to razodetje ni bilo prekinjeno. "Po njihovem padcu je (Bog) v njih z obljubo odrešenja prebudil upanje na zveličanje. Nenehno je skrbel za človeški rod, da bi podelil večno življenje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje" (BR 3).

Ko je z nepokorščino zapravil tvoje prijateljstvo in je nad njim zagospodovala smrt, ga vendarle nisi zapustil. (...) Znova in znova si sklenil zavezo z njim (RiM, 4. evh. molitev, 118).

Zaveza z Noetom

56

Ko je bila z grehom raztrgana edinost človeškega rodu, je Bog najprej skušal rešiti človeštvo prek vsakega od njegovih delov. Zaveza z Noetom po potopu (prim. 1 Mz 9,9) izraža načelo božje ojkonomije v razmerju do "narodov", se pravi do ljudi, razporejenih po "svojih pokrajinah, vsako ljudstvo po svojem jeziku, po rodovih in rodovnih zvezah" (1 Mz 10,5; prim. 10,20-31).

57

Ta hkrati kozmični, socialni in religiozni red mnoštva narodov (prim. Apd 17,26-27), ki ga je božja previdnost zaupala varstvu angelov (prim. 5 Mz 4,19; 32,8), ima za svoj namen omejiti napuh padlega človeštva, ki bi si, enodušno v hudobiji (prim. Mdr 10,5), samo hotelo zgraditi svojo edinost po načinu Babilona (prim. 1 Mz 11,4-6). Toda zaradi greha (prim. Rim 1,18-25) to začasno ojkonomijo nenehno ogrožata s pogansko pokvarjenostjo tako mnogoboštvo kakor malikovanje naroda in njegovega poglavarja.

58

Zaveza z Noetom je v veljavi tako dolgo, dokler traja čas poganov (prim. Lk 21,24), do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Sveto pismo daje čast nekaterim velikim likom "narodov", npr. "pravičnemu Abelu", kralju- duhovniku Melkizedeku (prim. 1 Mz 14,18), ki je Kristusova predpodoba (prim. Heb 7,3), ali pravičnemu "Noetu, Danielu in Jobu" (Ezk 14,14). Tako Sveto pismo pokaže, kakšno višino svetosti morejo deseči tisti, ki živijo v skladu z Noetovo zavezo v pričakovanju, da Kristus "zbere v edinosti vse razkropljene božje otroke" (Jn 11,52).

Bog izvoli Abrahama

59

Da bi zbral razkropljeno človeštvo, si Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide "iz svoje dežele in od svoje rodovine in od hiše svojega očeta" (1 Mz 12,1), da bo iz njega naredil Abrahama, to se pravi "očeta mnogih narodov" (1 Mz 17,5): "In v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje" (1 Mz 12,3 LXX; prim. Gal 3,8).