Katekizem katoliške Cerkve

KKC 56

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 1. člen: Božje razodetje › II. Stopnje razodetja

II. Stopnje razodetja

Bog se daje spoznati od vsega začetka

54

"Bog, ki z Besedo vse ustvarja in ohranjuje, daje ljudem po ustvarjenih bitjih trajno pričevanje o sebi. Ker pa je hotel odpreti pot do nadnaravnega zveličanja, je povrh tega že v začetku razodel samega sebe prastaršem" (BR 3). Povabil jih je k notranjemu občestvu s seboj samim in jih odel s sijočo milostjo in pravičnostjo.

55

Z grehom naših prastaršev to razodetje ni bilo prekinjeno. "Po njihovem padcu je (Bog) v njih z obljubo odrešenja prebudil upanje na zveličanje. Nenehno je skrbel za človeški rod, da bi podelil večno življenje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje" (BR 3).

Ko je z nepokorščino zapravil tvoje prijateljstvo in je nad njim zagospodovala smrt, ga vendarle nisi zapustil. (...) Znova in znova si sklenil zavezo z njim (RiM, 4. evh. molitev, 118).

Zaveza z Noetom

56

Ko je bila z grehom raztrgana edinost človeškega rodu, je Bog najprej skušal rešiti človeštvo prek vsakega od njegovih delov. Zaveza z Noetom po potopu (prim. 1 Mz 9,9) izraža načelo božje ojkonomije v razmerju do "narodov", se pravi do ljudi, razporejenih po "svojih pokrajinah, vsako ljudstvo po svojem jeziku, po rodovih in rodovnih zvezah" (1 Mz 10,5; prim. 10,20-31).

57

Ta hkrati kozmični, socialni in religiozni red mnoštva narodov (prim. Apd 17,26-27), ki ga je božja previdnost zaupala varstvu angelov (prim. 5 Mz 4,19; 32,8), ima za svoj namen omejiti napuh padlega človeštva, ki bi si, enodušno v hudobiji (prim. Mdr 10,5), samo hotelo zgraditi svojo edinost po načinu Babilona (prim. 1 Mz 11,4-6). Toda zaradi greha (prim. Rim 1,18-25) to začasno ojkonomijo nenehno ogrožata s pogansko pokvarjenostjo tako mnogoboštvo kakor malikovanje naroda in njegovega poglavarja.

58

Zaveza z Noetom je v veljavi tako dolgo, dokler traja čas poganov (prim. Lk 21,24), do tedaj, ko bo evangelij oznanjen vsepovsod. Sveto pismo daje čast nekaterim velikim likom "narodov", npr. "pravičnemu Abelu", kralju- duhovniku Melkizedeku (prim. 1 Mz 14,18), ki je Kristusova predpodoba (prim. Heb 7,3), ali pravičnemu "Noetu, Danielu in Jobu" (Ezk 14,14). Tako Sveto pismo pokaže, kakšno višino svetosti morejo deseči tisti, ki živijo v skladu z Noetovo zavezo v pričakovanju, da Kristus "zbere v edinosti vse razkropljene božje otroke" (Jn 11,52).