Jezus spominja na mučeništvo prerokov, ki so bili umorjeni v Jeruzalemu (prim. Mt 23,37a). Kljub temu vztrajno poziva Jeruzalem, naj se zbere okrog njega: "Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli" (Mt 23,37b). Ko se odpre pogled na Jeruzalem, se Jezus nad njim razjoka in še enkrat izrazi hrepenenje svojega srca: "O da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti je v mir, tako pa je prikrito tvojim očem" (Lk 19,41-42).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 3. odstavek: Skrivnosti Kristusovega življenja › III. Skrivnosti Jezusovega javnega življenja
Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem
Kako bo Jeruzalem sprejel svojega Mesija? Medtem ko se je vedno izmikal poskusom ljudstva, da bi ga postavilo za kralja (prim. Jn 6,15), izbere Jezus čas in pripravi podrobnosti svojega mesijanskega vhoda v mesto "svojega očeta Davida" (Lk 1,32; prim.
Mt 21,1-11). Ljudstvo mu vzklika kot Davidovemu sinu, ki prinaša odrešenje ("Hozana" pomeni "reši vendar!", "daj rešenje!"). "Kralj slave" (Ps 24,7-10) torej vstopi v svoje mesto, "sedeč na osliču" (Zah 9,9): sionske hčere, podobe svoje Cerkve, ne osvoji z zvijačo in tudi ne s silo, ampak s ponižnostjo, ki pričuje za resnico (prim. Jn 18,37). Zato podaniki njegovega kraljestva na ta dan otroci (prim. Mt 21,15-16; Ps 8,3) in "božji ubožci", ki mu vzklikajo tako, kakor so ga angeli naznanjali pastirjem (prim. Lk 19,38; 2,14). Njihovo vzklikanje: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu" (Ps 118,26) je privzela Cerkev v "Sanctus" (Svet) evharističnega bogoslužja za slovesni začetek stvarnega spomina Gospodove velike noči (pashe).
Jezusov vhod v Jeruzalem razodeva prihod božjega kraljestva, ki ga je nato mesijanski kralj izvršil s pasho svoje smrti in svojega vstajenja. Prav s svojim obhajanjem cvetne nedelje začenja bogoslužje Cerkve vJliki teden.
Na kratko
"Vse Kristusovo življenje je bilo stalno poučevanje: njegov molk, njegova znamenja, njegova molitev, njegova ljubezen do ljudi, njegova posebna ljubezen do malih in ubogih, sprejetje popolne daritve na križu za odrešenje sveta in njegovo vstajenje - vse to napravlja njegovo besedo za nekaj resničnega ter dovršuje razodetje" (CT 9).
Kristusovi učenci se morajo upodabljati po njem, dokler se on ne upodobi v njih (prim. Gal 4,19). "Zato smo povzeti v skrivnosti njegovega življenja, po njem upodobljeni, z njim smo umrli in smo bili obujeni, dokler ne bomo z njim kraljevali" (C 7).