IV. Kako je Božji Sin človek
Ker je v skrivnostnem zedinjenju učlovečenja "v njem človeška narava privzeta, ne pa uničena" (CS 22,2), je bila Cerkev v teku stoletij privedena k izpovedovanju polne stvarnosti Kristusove človeške duše z njenimi dejavnostmi razuma in volje ter njegovega človeškega telesa. Toda vzporedno je morala vsakokrat klicati v spomin, da Kristusova človeška narava pripada kot lastna božji naravi Božjega Sina, ki je to človeško naravo privzel. Vse, kar Kristus je in kar v njej vrši, je odvisno od "enega od svete Trojice". Božji Sin torej priobčuje svoji človeškosti svoj lasten način osebnostnega bivanja v Trojici. Tako Kristus v svoji duši kakor v svojem telesu človeško izraža božje nravi Trojice (prim. Jn 14,9-10).
Božji Sin je s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v
grehu (CS 22,2).