Katekizem katoliške Cerkve

KKC 472

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 1. odstavek: Božji Sin se je učlovečil › IV. Kako je Božji Sin človek

IV. Kako je Božji Sin človek

470

Ker je v skrivnostnem zedinjenju učlovečenja "v njem človeška narava privzeta, ne pa uničena" (CS 22,2), je bila Cerkev v teku stoletij privedena k izpovedovanju polne stvarnosti Kristusove človeške duše z njenimi dejavnostmi razuma in volje ter njegovega človeškega telesa. Toda vzporedno je morala vsakokrat klicati v spomin, da Kristusova človeška narava pripada kot lastna božji naravi Božjega Sina, ki je to človeško naravo privzel. Vse, kar Kristus je in kar v njej vrši, je odvisno od "enega od svete Trojice". Božji Sin torej priobčuje svoji človeškosti svoj lasten način osebnostnega bivanja v Trojici. Tako Kristus v svoji duši kakor v svojem telesu človeško izraža božje nravi Trojice (prim. Jn 14,9-10).

Božji Sin je s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v

grehu (CS 22,2).

Kristusova duša in njegovo človeško spoznavanje

471

Apolinarij iz Laodikeje je učil, da je v Kristusu Beseda nadomestila dušo ali duha. Zoper to zmoto je Cerkev izpovedovala, da je večni Sin privzel tudi razumno človeško dušo (prim. DS 149).

472

Ta človeška duša, ki si jo je Božji Sin privzel, je obdarjena z resničnim človeškim spoznanjem. To spoznanje kot takšno ni moglo biti samo po sebi brezmejno: uveljavljalo se je v zgodovinskih pogojih Kristusovega bivanja v prostoru in času. Zato je Božjemu Sinu bilo mogoče hoteti, da je kot učlovečeni "napredoval v modrosti, starosti in milosti" (Lk 2,52), in prav tako, da mu je bilo treba spraševati in poizvedovati glede tistega, česar se moramo v človeškem stanju naučiti na izkustven način (prim. Mr 6,38; Mr 8,27; Jn 11,34; itd.). To je ustrezalo stvarnosti njegovega prostovoljnega ponižanja v "podobi hlapca" (Flp 2,7).

473

Toda istočasno je to resnično človeško spoznavanje Božjega Sina izražalo božje življenje njegove osebe (prim. sv. Gregor Veliki, ep. 10,39: DS 475). "Človeška narava Božjega Sina je, ne sama po sebi, temveč po svojem zedinjenju z Besedo, spoznavala in razodevala v sebi vse tisto, kar ustreza Bogu" (sv. Maksim Spoznavalec, qu.dub. 66). To je v prvi vrsti notranje in neposredno spoznavanje, ki ga ima učlovečeni Božji Sin o svojem Očetu (prim. Mr 14,36; Mt 11,27; Jn 1,18; 8,55; itd.). Sin je tudi v svojem človeškem spoznavanju kazal božjo prodornost, s katero je segal do skritih misli človeškega srca (prim. Mr 2,8; Jn 2,25; 6,61; itd.).

474

Po svojem zedinjenju z božjo modrostjo v osebi učlovečene Besede je bilo Kristusovo človeško znanje v polnosti deležno vednosti o večnih načrtih, ki jih je razodel s svojim prihodom (prim. Mr 8,31; 9,31; 10,33-34; 14,18-20.26-30). Glede tistega, o čemer pravi, da na tem področju ne ve (prim. Mr 13,32), izjavi drugod, da ni v njegovem poslanstvu, da bi to razodel (prim. Apd 1,7).