Katekizem katoliške Cerkve

KKC 470

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 3. člen: Jezus Kristus je bil spočet od Svetega Duha, › 1. odstavek: Božji Sin se je učlovečil › IV. Kako je Božji Sin človek

468

Po kalcedonskem koncilu so nekateri iz Kristusove človeške narave napravili nekakšen osebni subjekt. Nasproti njim je 5. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 553 izpovedal o Kristusu: "Obstoji le ena hipostaza /ali oseba/ njega, ki je Gospod Jezus Kristus, eden od svete Trojice" (DS 424). Vse v Kristusovi človeški naravi je torej treba pridevati njegovi božji osebi kot njegovemu lastnemu subjektu (prim. že efeški koncil: DS 255), ne samo čudeže, ampak tudi trpljenje (prim. DS 424) in celo smrt: "Naš, v mesu križani Gospod Jezus Kristus, je pravi Bog in Gospod veličastva in eden od svete Trojice" (DS 423).

469

Cerkev torej izpoveduje, da je Jezus neločljivo pravi Bog in pravi človek. Je resnično Božji Sin, ki je postal človek, naš brat, in sicer ne da bi prenehal biti Bog, naš Gospod:

"Id quod fuit remansit et quod non fuit assumpsit" ("Ostal je, kar je bil; privzel si je, kar ni bil"), poje rimska liturgija (BM, odpev v hvalnicah 1. januarja; prim. sv. Leon Veliki, serm. 21,2-3). Liturgija sv. Janeza Zlatoustega pa razglaša in poje: "O edinorojeni Sin in Beseda Boga samega, čeprav si nesmrten, si se hotel zaradi našega zveličanja utelesiti iz svete bogorodice in vedno device Marije; brez spremenitve si postal človek in bil križan, o Kristus Bog, ki si s smrtjo uničil smrt, ki si eden iz svete Trojice, slavljen z

Očetom in Svetim Duhom, reši nas!" (Tropar "O monoghenis").

IV. Kako je Božji Sin človek

470

Ker je v skrivnostnem zedinjenju učlovečenja "v njem človeška narava privzeta, ne pa uničena" (CS 22,2), je bila Cerkev v teku stoletij privedena k izpovedovanju polne stvarnosti Kristusove človeške duše z njenimi dejavnostmi razuma in volje ter njegovega človeškega telesa. Toda vzporedno je morala vsakokrat klicati v spomin, da Kristusova človeška narava pripada kot lastna božji naravi Božjega Sina, ki je to človeško naravo privzel. Vse, kar Kristus je in kar v njej vrši, je odvisno od "enega od svete Trojice". Božji Sin torej priobčuje svoji človeškosti svoj lasten način osebnostnega bivanja v Trojici. Tako Kristus v svoji duši kakor v svojem telesu človeško izraža božje nravi Trojice (prim. Jn 14,9-10).

Božji Sin je s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v

grehu (CS 22,2).

Kristusova duša in njegovo človeško spoznavanje

471

Apolinarij iz Laodikeje je učil, da je v Kristusu Beseda nadomestila dušo ali duha. Zoper to zmoto je Cerkev izpovedovala, da je večni Sin privzel tudi razumno človeško dušo (prim. DS 149).

472

Ta človeška duša, ki si jo je Božji Sin privzel, je obdarjena z resničnim človeškim spoznanjem. To spoznanje kot takšno ni moglo biti samo po sebi brezmejno: uveljavljalo se je v zgodovinskih pogojih Kristusovega bivanja v prostoru in času. Zato je Božjemu Sinu bilo mogoče hoteti, da je kot učlovečeni "napredoval v modrosti, starosti in milosti" (Lk 2,52), in prav tako, da mu je bilo treba spraševati in poizvedovati glede tistega, česar se moramo v človeškem stanju naučiti na izkustven način (prim. Mr 6,38; Mr 8,27; Jn 11,34; itd.). To je ustrezalo stvarnosti njegovega prostovoljnega ponižanja v "podobi hlapca" (Flp 2,7).