Katekizem katoliške Cerkve

KKC 445

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 2. člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, › III. Edini Božji Sin

443

Peter je mogel prepoznati presežnost božjega sinovstva Jezusa Mesija zato, ker je Jezus to dal jasno razumeti. Pred velikim zborom je Jezus na vprašanje svojih tožiteljev: "Ti si torej Božji Sin?", odgovoril: "Vi pravite, da sem" (Lk 22,70; prim. Mt 26,64; Mr 14,61). Že veliko prej se je označil za "Sina", ki pozna Očeta (prim. Mt 11,27; 21,37-38), ki se razlikuje od "služabnikov", katere je Bog poprej pošiljal svojemu ljudstvu (prim. Mt 21,34-36), za višjega od samih angelov (prim. Mt 24,36). Svoje sinovstvo je razlikoval od sinovstva svojih učencev s tem, da nikoli ni dejal "naš Oče" (prim. Mt 5,48; 6,8; 7,21; Lk 11,13) razen tedaj, ko jim naroči: "Vi torej takole molite: Oče naš" (Mt 6,9); in to razliko je posebej naglasil: "Moj Oče in vaš Oče" (Jn 20,17).

444

Evangeliji v dveh slovesnih trenutkih, pri Kristusovem krstu in njegovem spremenjenju, navajajo Očetov glas, ki ga označuje kot svojega "ljubljenega Sina" (prim. Mt 3,17; 17,5). Jezus sam sebe označuje kot "edinorojenega Božjega Sina" (Jn 3,16) in s tem naslovom potrjuje svojo večno preeksistenco (prim. Jn 10,36). Jezus zahteva vero "v ime edinorojenega Božjega Sina" (Jn 3,18). Ta krščanska izpoved vere se pokaže že v stotnikovem vzkliku pred Jezusom na križu: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39); saj more naslovu "Božji Sin" verujoči dati njegovo poslednjo daljnosežnost samo v velikonočni skrivnosti.

445

Šele po Jezusovem vstajenju se njegovo božje sinovstvo pokaže v mogočnosti njegove poveličane človeške narave: "Po Duhu svetosti je po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina" (Rim 1,4; prim. Apd 13,33). Apostoli morejo izpovedovati: "Videli smo njegovo slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice" (Jn 1,14).

IV. Gospod

446

V grškem prevodu starozaveznih knjig je ono neizrekljivo ime, s katerim se je Bog razodel Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14), namreč YHWH, podano s "Kyrios" /"Gospod"/. Gospod postane od tedaj naprej najbolj običajno ime za označevanje božjosti Izraelovega Boga samega. V tem krepkem pomenu uporablja nova zaveza naslov "Gospod" hkrati za Očeta, a tudi - in to je novost - za Jezusa, ki je s tem priznan za Boga samega (prim. 1 Kor 2,8).

447

Jezus sam si v zastrti obliki prideva ta naslov, ko s farizeji obravnava pomen psalma 109 (prim. Mt 22,41-46; prim. tudi Apd 2,34-36; Heb 1,13), toda tudi izrečno, ko se obrača na svoje apostole (prim. Jn 13,13). V vsem njegovem javnem življenju dokazujejo njegova dejanja, s katerimi gospoduje nad naravo, nad bolniki, nad hudobnimi duhovi, nad smrtjo in grehom, njegovo božje vladarstvo.