Katekizem katoliške Cerkve

KKC 447

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 2. člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, › IV. Gospod

445

Šele po Jezusovem vstajenju se njegovo božje sinovstvo pokaže v mogočnosti njegove poveličane človeške narave: "Po Duhu svetosti je po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina" (Rim 1,4; prim. Apd 13,33). Apostoli morejo izpovedovati: "Videli smo njegovo slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice" (Jn 1,14).

IV. Gospod

446

V grškem prevodu starozaveznih knjig je ono neizrekljivo ime, s katerim se je Bog razodel Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14), namreč YHWH, podano s "Kyrios" /"Gospod"/. Gospod postane od tedaj naprej najbolj običajno ime za označevanje božjosti Izraelovega Boga samega. V tem krepkem pomenu uporablja nova zaveza naslov "Gospod" hkrati za Očeta, a tudi - in to je novost - za Jezusa, ki je s tem priznan za Boga samega (prim. 1 Kor 2,8).

447

Jezus sam si v zastrti obliki prideva ta naslov, ko s farizeji obravnava pomen psalma 109 (prim. Mt 22,41-46; prim. tudi Apd 2,34-36; Heb 1,13), toda tudi izrečno, ko se obrača na svoje apostole (prim. Jn 13,13). V vsem njegovem javnem življenju dokazujejo njegova dejanja, s katerimi gospoduje nad naravo, nad bolniki, nad hudobnimi duhovi, nad smrtjo in grehom, njegovo božje vladarstvo.

448

V evangelijih se osebe zelo pogosto obračajo na Jezusa z nagovorom "Gospod". Ta naslov izraža spoštljivost in zaupnost tistih, ki se približujejo Jezusu in ki pričakujejo od njega pomoč in ozdravljenje (prim. Mt 8,2; 14,30; 15,22; idr.). Po nagibu Svetega Duha izraža ta naslov priznavanje Jezusove božje skrivnosti (prim. Lk 1,43; 2,11). V srečanju z vstalim Jezusom postane božje češčenje, adoracija: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28). Tedaj dobi ta naslov dodatni pomenski odtenek ljubezni in predanosti, kar je ostalo krščanskemu izročilu lastna značilnost: "Gospod je!" (Jn 21,7).

449

Ko prve cerkvene veroizpovedi pridevajo Jezusu božji naslov Gospod, potrjujejo s tem od samega začetka (prim. Apd 2,34-36), da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu (prim. Rim 9,5; Tit 2,13; Raz 5,13), ker je "božje narave" (Flp 2,6) in ker je Oče razglasil to Jezusovo najvišjo gospostvo s tem, da ga je obudil od mrtvih in ga povišal v svoje veličastvo (prim. Rim 10,9; 1 Kor 12,3; Flp 2,11).