III. Edini Božji Sin
V stari zavezi se božji sinovi imenujejo angeli (prim. 5 Mz 32,8; Job 1,6), izvoljeno ljudstvo (prim. 2 Mz 4,22; Oz 11,1; Jer 3,19; Sir 36,11; Mdr 18,13), Izraelovi otroci (prim. 5 Mz 14,1; Oz 2,1) in njihovi kralji (prim. 2 Sam 7,14; Ps 82,6) in sicer v pomenu posinovljenja, ki vzpostavlja med Bogom in njegovo stvarjo odnose posebne bližine. Kadar se obljubljeni mesijanski kralj imenuje "božji sin" (prim. 1 Krn 17,13; Ps 2,7), tedaj to v skladu z literarnim pomenom teh besedil ne pomeni nujno, da je ta mesijanski kralj kaj več kakor človek. Tisti, ki so tako označevali Jezusa kot izraelskega Mesija (prim. Mt 27,54), najbrž niso hoteli reči kaj več (prim. Lk 23,47).