Ime Boga rešitelja je veliki duhovnik klical v spravo Izraelovih grehov samo enkrat v letu, ko je bil pokropil spravni pokrov presvetega z daritveno krvjo (prim. 3 Mz 16,15-16; Sir 50,20; Heb 9,7). Spravni pokrov je bil kraj božje navzočnosti (prim. 2 Mz 25,22; 3 Mz 16,2; *Nb 7,89; Heb 9,5). Ko sv. Pavel pove o Jezusu, da "ga je Bog določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave" (Rim 3,25), hoče s tem reči, da je prav v njegovi človeški naravi "Bog v Kristusu spravil svet s seboj" (2 Kor 5,19).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 2. člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, › I. Jezus
Jezusovo vstajenje poveliča ime Boga odrešenika (prim. Jn 12,28), kajti odtlej prav Jezusovo ime v polnosti razkriva najvišjo moč "imena, ki je nad vsakim imenom" (Flp 2,9-10). Hudi duhovi se bojijo njegovega imena (prim. Apd 16,16-18; 19,13-16) in v njegovem imenu Jezusovi učenci delajo čudeže (prim. Mr 16,17), kajti vse, kar v njegovem imenu prosijo Očeta, jim bo Oče dal (Jn 15,16).
Jezusovo ime je v srcu krščanske molitve. Vse liturgične prošnje se končujejo z obrazcem "per Dominum nostrum Jesum Christum...". "Zdrava Marija" doseže svoj vrhunec v "in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus". Vzhodna molitev srca, ki se imenuje "Jezusova molitev", se glasi: "Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se mene grešnika". Številni kristjani umirajo, kakor sv. Ivana Arška, z eno samo besedo "Jezus" na ustnicah.
II. Kristus
Kristus prihaja iz grškega prevoda hebrejskega izraza "Mesija", ki pomeni "maziljenec". To ne postane Jezusovo lastno ime, ker Jezus popolnoma izpolnjuje božje poslanstvo, katerega naznačuje. V resnici so bili v Izraelu v božjem imenu maziljeni tisti, ki so bili Bogu posvečeni za poslanstvo, prihajajoče od njega. Tako je bilo pri kraljih (prim. 1 Sam 9,16; 10,1; 16,1.12-13; 1 Kr 1,39), duhovnikih (prim. 2 Mz 29,7; 3 Mz 8,12) in, v redkih primerih, pri prerokih ( prim. 1 Kr 19,16). Tako je moralo biti na najodličnejši način pri Mesiju, ki ga bo Bog poslal, da dokončno vzpostavi njegovo kraljestvo (prim. Ps 2,2; Apd 4,26-27). Mesija je moral biti maziljen z Gospodovim Duhom (prim. Iz 11,2) kot kralj in duhovnik hkrati (prim. Zah 4,14; 6,13), a tudi kot prerok (prim. Iz 61,1; Lk 4,16-21). Jezus je izpolnil Izraelovo mesijansko upanje v svoji trojni nalogi duhovnika, preroka in kralja.
Angel je oznanil pastirjem Jezusovo rojstvo kot Mesijevo rojstvo, obljubljeno Izraelu: "Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod" (Lk 2,11). Že od vsega začetka je Jezus "tisti, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet" (Jn 10,36), spočet v Marijinem deviškem telesu kot "svet" (Lk 1,35). Jožefa je Bog poklical, naj "vzame k sebi Marijo, svojo ženo", ki je bila noseča, kajti "to, kar je spočela, je od Svetega Duha" (Mt 1,20), da bi se Jezus, "ki se imenuje Kristus", rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16).