V odrešenjski zgodovini se Bog ni zadovoljil s tem, da je rešil Izraela iz "hiše sužnosti" (5 Mz 5,6), ko ga je izpeljal iz Egipta. Odreši ga tudi njegovega greha. Ker je greh vedno žalitev, prizadejana Bogu (prim. Ps 51,6), zato more greh odpustiti samo on (prim. Ps 51,12). Zaradi tega Izrael tedaj, ko se je bolj in bolj zavedal vesoljnosti greha, ni mogel iskati odrešenja nikjer drugje, kakor samo v klicanju imena Boga odrešenika (prim. Ps 79,9).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 2. člen: In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, › I. Jezus
Jezusovo ime pomeni, da je ime Boga samega navzoče v osebi njegovega Sina (prim. Apd 5,41; 3 Jn 7), ki se je učlovečil za vesoljno in dokončno odrešenje grehov. Je to božje ime, ki edino prinaša zveličanje (prim. Jn 3,5; Apd 2,21) in ki ga morejo odtlej klicati vsi, kajti z učlovečenjem se je združilo z vsemi ljudmi (prim. Rim 10,6-13), tako da "nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti" (Apd 4,12; prim. Apd 9,14; Jak 2,7).
Ime Boga rešitelja je veliki duhovnik klical v spravo Izraelovih grehov samo enkrat v letu, ko je bil pokropil spravni pokrov presvetega z daritveno krvjo (prim. 3 Mz 16,15-16; Sir 50,20; Heb 9,7). Spravni pokrov je bil kraj božje navzočnosti (prim. 2 Mz 25,22; 3 Mz 16,2; *Nb 7,89; Heb 9,5). Ko sv. Pavel pove o Jezusu, da "ga je Bog določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave" (Rim 3,25), hoče s tem reči, da je prav v njegovi človeški naravi "Bog v Kristusu spravil svet s seboj" (2 Kor 5,19).
Jezusovo vstajenje poveliča ime Boga odrešenika (prim. Jn 12,28), kajti odtlej prav Jezusovo ime v polnosti razkriva najvišjo moč "imena, ki je nad vsakim imenom" (Flp 2,9-10). Hudi duhovi se bojijo njegovega imena (prim. Apd 16,16-18; 19,13-16) in v njegovem imenu Jezusovi učenci delajo čudeže (prim. Mr 16,17), kajti vse, kar v njegovem imenu prosijo Očeta, jim bo Oče dal (Jn 15,16).
Jezusovo ime je v srcu krščanske molitve. Vse liturgične prošnje se končujejo z obrazcem "per Dominum nostrum Jesum Christum...". "Zdrava Marija" doseže svoj vrhunec v "in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus". Vzhodna molitev srca, ki se imenuje "Jezusova molitev", se glasi: "Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se mene grešnika". Številni kristjani umirajo, kakor sv. Ivana Arška, z eno samo besedo "Jezus" na ustnicah.