Vendar pa satanova moč ni neskončna. Satan je samo ustvarjeno bitje, močno zaradi tega, ker je zgolj duh, toda še vedno samo ustvarjeno bitje: graditve božjega kraljestva ne more preprečiti. Čeprav satan deluje v svetu s sovraštvom zoper Boga in njegovo kraljestvo v Jezusu Kristusu, in čeprav njegovo delovanje povzroča veliko škodo - duhovne narave in posredno tudi fizične narave - za vsakega človeka in za družbo, vendar dopušča to delovanje božja previdnost, ki z močjo in blagostjo usmerja zgodovino človeka in sveta. Božje dopuščanje hudičevega delovanja je nemajhna skrivnost, toda vemo, "da njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu" (Rim 8,28).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 7. odstavek: Padec › III. Izvirni greh
III. Izvirni greh
Preizkušnja svobode
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in ga postavil v svoje prijateljstvo. Kot duhovna stvar človek ne more živeti tega prijateljstva drugače kakor na način svobodne podreditve Bogu. To je tisto, kar izraža prepoved, dana človeku, da bi jedel od drevesa spoznanja dobrega in hudega, "zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti" (1 Mz 2,17). "Drevo spoznanja dobrega in hudega" (1 Mz 2,17) simbolično kliče v spomin neprestopno mejo, ki jo človek kot ustvarjeno bitje mora svobodno priznavati in z zaupanjem spoštovati. človek je odvisen od Boga, podrejen zakonom stvarstva in moralnim normam, ki urejajo uporabo svobode.
Prvi človekov greh
Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega stvarnika (prim. 1 Mz 3,1-11) in je ob zlorabljanju svoje svobode bil nepokoren božji zapovedi. V tem obstaja prvi človekov greh (prim. Rim 5,19). Vsak nadaljnji greh je od tedaj naprej nepokorščina do Boga in pomanjkanje zaupanja v njegovo dobroto.
V tem grehu je človek dal prednost sam sebi pred Bogom in s tem zaničeval Boga: izbral je samega sebe zoper Boga, zoper zahteve narave svojega stanja ustvarjenega bitja in s tem tudi zoper svoj lastni blagor. V stanju svetosti ustvarjeni človek je bil določen za to, da bi ga Bog v polnosti "pobožanstvil" v slavi. Po zapeljevanju hudega duha je človek hotel "biti kakor Bog" (prim. 1 Mz 3,5), "brez Boga, mimo Boga in proti Bogu" (sv. Maksim Spoznavalec, ambig.).
Sveto pismo kaže dramatične posledice te prve nepokorščine. Adam in Eva takoj izgubita milost prvotne svetosti (prim. Rim 3,23). Bojita se Boga (prim. 1 Mz 3,9-10), o katerem sta si zamislila napačno podobo, namreč podobo Boga, ki je ljubosumen na svoje izključne pravice (prim. 1 Mz 3,5).