"Gospostvo" nad svetom, ki jo je Bog podelil človeku od začetka, se je uresničevalo predvsem pri človeku samem kot obvladovanje samega sebe. človek je bil nenačet (neokrnjen) in urejen v vsem svojem bitju, ker je bil prost trojnega poželenja (prim. 1 Jn 2,16), ki ga usužnjuje čutnim nasladam, pohlepu po zemeljskih dobrinah in uveljavljanju samega sebe v nasprotju z ukazi razuma.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › IV. Človek v raju
Znamenje zaupnosti z Bogom je v tem, da Bog postavi človeka v vrt (prim. 1 Mz 2,8), v katerem živi, "da bi ga obdeloval in varoval" (1 Mz 2,15): delo ni kazen (prim. 1 Mz 3,17-19), temveč sodelovanje moža in žene z Bogom pri izpopolnjevanju vidnega stvarstva.
To je vsa tista harmonija prvotne pravičnosti, ki je bila po božjem načrtu predvidena za človeka in ki je bila nato izgubljena z grehom naših prvih staršev.
Na kratko
"Sveti Oče, (...) človeka si naredil po svoji podobi in mu izročil skrb za vesoljni svet; vsem stvarem naj bi gospodoval, služil pa samo tebi, svojemu Stvarniku" (RiM, 4. evharistična molitev, 118).
človek je vnaprej določen, da bi postal podoben učlovečenemu Božjemu Sinu - "podobi nevidnega Boga" (Kol 1,15) - da bi tako Kristus bil prvorojenec med mnogimi brati in sestrami (prim. Ef 1,3-6; Rim 8,29).