Katekizem katoliške Cerkve

KKC 378

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › IV. Človek v raju

376

Z izžarevanjem te milosti so bile okrepljene vse razsežnosti človekovega življenja. Dokler je človek ostal v intimnosti z Bogom, mu ni bilo potrebno ne umreti (prim. 1 Mz 2,17; 3,19) ne trpeti (prim. 1 Mz 3,16). Notranja harmonija (skladje) človeške osebe, harmonija med možem in ženo (prim. 1 Mz 2,25), končno harmonija med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom je sestavljala stanje, ki ga imenujemo "prvotna pravičnost".

377

"Gospostvo" nad svetom, ki jo je Bog podelil človeku od začetka, se je uresničevalo predvsem pri človeku samem kot obvladovanje samega sebe. človek je bil nenačet (neokrnjen) in urejen v vsem svojem bitju, ker je bil prost trojnega poželenja (prim. 1 Jn 2,16), ki ga usužnjuje čutnim nasladam, pohlepu po zemeljskih dobrinah in uveljavljanju samega sebe v nasprotju z ukazi razuma.

378

Znamenje zaupnosti z Bogom je v tem, da Bog postavi človeka v vrt (prim. 1 Mz 2,8), v katerem živi, "da bi ga obdeloval in varoval" (1 Mz 2,15): delo ni kazen (prim. 1 Mz 3,17-19), temveč sodelovanje moža in žene z Bogom pri izpopolnjevanju vidnega stvarstva.

379

To je vsa tista harmonija prvotne pravičnosti, ki je bila po božjem načrtu predvidena za človeka in ki je bila nato izgubljena z grehom naših prvih staršev.

Na kratko

380

"Sveti Oče, (...) človeka si naredil po svoji podobi in mu izročil skrb za vesoljni svet; vsem stvarem naj bi gospodoval, služil pa samo tebi, svojemu Stvarniku" (RiM, 4. evharistična molitev, 118).