Ko Cerkev avtentično razlaga simbolizem svetopisemske govorice v luči Nove zaveze in izročila, uči, da so naši prvi starši Adam in Eva bili postavljeni v stanje prvotne "svetosti in pravičnosti" (tridentinski koncil: DS 1511). Ta milost prvotne svetosti je bila "deležnost pri božjem življenju" (C 2).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 6. odstavek: Človek › IV. Človek v raju
Z izžarevanjem te milosti so bile okrepljene vse razsežnosti človekovega življenja. Dokler je človek ostal v intimnosti z Bogom, mu ni bilo potrebno ne umreti (prim. 1 Mz 2,17; 3,19) ne trpeti (prim. 1 Mz 3,16). Notranja harmonija (skladje) človeške osebe, harmonija med možem in ženo (prim. 1 Mz 2,25), končno harmonija med prvima zakoncema in celotnim stvarstvom je sestavljala stanje, ki ga imenujemo "prvotna pravičnost".
"Gospostvo" nad svetom, ki jo je Bog podelil človeku od začetka, se je uresničevalo predvsem pri človeku samem kot obvladovanje samega sebe. človek je bil nenačet (neokrnjen) in urejen v vsem svojem bitju, ker je bil prost trojnega poželenja (prim. 1 Jn 2,16), ki ga usužnjuje čutnim nasladam, pohlepu po zemeljskih dobrinah in uveljavljanju samega sebe v nasprotju z ukazi razuma.
Znamenje zaupnosti z Bogom je v tem, da Bog postavi človeka v vrt (prim. 1 Mz 2,8), v katerem živi, "da bi ga obdeloval in varoval" (1 Mz 2,15): delo ni kazen (prim. 1 Mz 3,17-19), temveč sodelovanje moža in žene z Bogom pri izpopolnjevanju vidnega stvarstva.
To je vsa tista harmonija prvotne pravičnosti, ki je bila po božjem načrtu predvidena za človeka in ki je bila nato izgubljena z grehom naših prvih staršev.