Katekizem katoliške Cerkve

KKC 301

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 1. člen: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega › 4. odstavek: Stvarnik › IV. Skrivnost stvarjenja

Bog ustvarja urejen in dober svet

299

Ker Bog ustvarja z modrostjo, je stvarstvo urejeno: "Vse si uredil po meri, številu in teži" (Mdr 11,20). Ustvarjeno v večni Besedi in po večni Besedi, ki je "podoba nevidnega Boga" (Kol 1,15), je stvarstvo namenjeno človeku, naravnano na človeka, ki je božja podoba (prim. 1 Mz 1,26) in poklican k osebnostnemu odnosu z Bogom. Naš razum, ki je deležen luči božjega uma, more razumeti to, kar nam Bog pove prek svojega stvarstva (prim. Ps 19,2-5), seveda ne brez velikega napora in v duhu ponižnosti in spoštovanja pred Stvarnikom in njegovim delom (prim. Job 42,3). Ker je izšlo iz božje dobrote, zato je stvarstvo deležno te dobrote ("Bog je videl, da je dobro (...) prav dobro": 1 Mz 1,3.10.12.18.21.31). Kajti Bog je hotel stvarstvo kot dar, naslovljen na človeka, kot dediščino, ki je namenjena in zaupana človeku. Cerkev je morala ponovno in ponovno braniti dobrost stvarstva, vključno s snovnim svetom (prim. DS 286; 455-463; 800; 1333; 3002).

Bog transcendira (neskončno presega) stvarstvo in je v njem navzoč

300

Bog je neskončno večji od vseh svojih del (prim. Sir 43,28): "Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa" (Ps 8,2), "ne da se preiskati njegova veličina" (Ps 145,3). Toda kot suvereni in svobodni stvarnik, prvi vzrok vsega, kar obstaja, je navzoč v najgloblji notrini vseh svojih ustvarjenih bitij: "V njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,28). Bog je po besedah sv. Avguština "superior summo meo et interior intimo meo - globlji v meni kot moja najgloblja notranjost in višji kot moja najvišja misel" (conf. 3,6).

Bog ohranja in nosi stvarstvo

301

S stvarjenjem Bog ne prepusti ustvarjenega bitja njemu samemu. Ne daje mu samo biti in bivanja, ampak ga vsak trenutek vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga nosi v smeri k cilju. Priznavati to celotno in popolno odvisnost v razmerju do Stvarnika je vir modrosti in svobode, veselja in zaupanja:

"Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; zakaj ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril. Kako bi pa moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel, ali se ohraniti, česar bi ti ne poklical v bivanje? Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje" (Mdr 11,24-26).

V. Bog uresničuje svojo zamisel: Božja previdnost

302

Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost, vendar ni prišlo iz Stvarnikovih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je "v stanju poti" ("in statu viae") naproti poslednji popolnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog. Ukrepe in posege, s katerimi Bog skrbi za svoje stvarstvo in ga vodi k tej popolnosti, imenujemo božjo previdnost:

Bog ohranja in vlada s svojo previdnostjo vse, kar je ustvaril, "ko z močjo sega od kraja do kraja in vse prijetno ureja" (Mdr 8,1). Kajti "vse je odkrito in očitno njegovim očem" (Heb 4,13), tudi to, kar se bo zgodilo po svobodnem delovanju stvari (prim. 1. vat. koncil: DS 3003).

303

Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: "Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče" (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: "Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl" (Raz 3,7); "V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe" (Prg 19,21).