Toda na to "najbolj notranjo življenjsko povezanost z Bogom" (CS 19,1) more človek pozabiti, ne je dojeti in celo izrecno zavreči. Viri takšnih stališč morejo biti zelo raznovrstni (prim. CS 19-21): upor zoper zlo v svetu, verska nevednost ali brezbrižnost, posvetne skrbi in bogastvo (prim. Mt 13,22), slab zgled verujočih, religiji sovražni miselni tokovi in končno tista naravnanost grešnega človeka, ko se skrije iz strahu pred Bogom (prim. 1 Mz 3,8-10) in beži pred njegovim klicem (prim. Jon 1,3).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Prvo poglavje: Človek je zmožen Boga › II. Pota pristopa k spoznavanju Boga
"Naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda" (Ps 105,3). Če človek more pozabiti na Boga ali ga odkloniti, on, Bog ne neha klicati vsakega človeka, naj ga išče, da bo živel in našel srečo. Toda to iskanje zahteva od človeka ves napor uma, iskrenost volje, "iskreno srce" in tudi pričevanje drugih, ki ga učijo iskati Boga.
Velik si, Gospod, in hvale velike vreden; velika je tvoja moč in tvoji modrosti ni mere. In tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva, človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost, ki nosi pričevanje svojega greha in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš. In vendar - tebe hvaliti hoče človek, ki je le drobec tvojega stvarstva. Ti nas spodbujaš, da nam je radost, tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi (sv. Avguštin, conf. I,1,1).
II. Pota pristopa k spoznavanju Boga
človek, ki je ustvarjen po božji podobi in poklican, da spoznava in ljubi Boga, odkriva pri iskanju Boga neke "poti" za dostop k spoznanju Boga. Imenujemo jih tudi "dokazi za božje bivanje", ne sicer v pomenu takih dokazov, kakršne iščejo naravoslovne znanosti, marveč v pomenu "konvergentnih in prepričljivih argumentov", ki omogočajo doseči resnične gotovosti.
Te "poti" približanja k Bogu imajo za svoje izhodišče stvarstvo: tvarni svet in človeško osebo.
Svet: Na podlagi gibanja in nastajanja, prigodnosti, reda in lepote sveta moremo spoznati Boga kot izvir in cilj vesoljstva.
Sv. Pavel trdi o poganih: "Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost" (Rim 1,19-20; Apd 14,15.17; 17,27-28; Mdr 13,1-9).
In sv. Avguštin: "Vprašaj lepoto zemlje, vprašaj lepoto morja, vprašaj lepoto ozračja, ki se razteza in razpršuje, vprašaj lepoto neba (...) vprašaj vse te stvari. Vse ti odgovarjajo: Glej, lepe smo. Njihova lepota je izpoved ("confessio"). Te lepote, podvržene spreminjanju, kdo jih je naredil, če ne Lepi ("Pulcher"), ki ni podvržen spreminjanju?" (serm. 241,2).
človek: S svojo odprtostjo za resnico in za lepoto, s svojim čutom za nravno dobro, s svojo svobodo in z glasom svoje vesti, s svojim teženjem po neskončnem in po sreči se človek sprašuje o bivanju Boga. V teh odprtostih zaznava znamenja svoje duhovne duše. Ta duša, "seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi in ki ga ni mogoče skrčiti zgolj na tvar" (CS 18,1; prim. 14,2), ne more imeti svojega izvira drugje kakor samo v Bogu.