"Ne vstopiti v skušnjavo" vključuje odločitev srca: "Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce... Nihče ne more služiti dvema gospodarjema" (Mt 6,21.24). "Če živimo iz Duha, tudi delajmo po Duhu" (Gal 5,25). V tej "privolitvi" Svetemu Duhu nam Oče daje moč. "Zgrabila vas je le skušnjava, ki ne presega človeških moči. Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez vaše moči, ampak bo ob skušnjavi tudi pomagal, da jo boste premagali" (1 Kor 10,13).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › VII. Temveč reši nas hudega
Tak boj in taka zmaga pa sta mogoča samo v molitvi. Prav s svojo molitvijo je Jezus zmagovalec nad skušnjavcem vse od začetka (prim. Mt 4,1-11) in v zadnjem spopadu svojega smrtnega boja (prim. Mt 26,36-44). V tej prošnji k našemu Očetu nas Kristus zedinja s svojim bojem in svojo agonijo. K čuječnosti srca opominja z vztrajnostjo (prim. Mr 13,9.23.33-37; 14,38; Lk 12,35-40), k čuječnosti v občestvu z njegovo čuječnostjo. Čuječnost je "varstvo srca" in Jezus prosi Očeta, naj nas "varuje v svojem imenu" (Jn 17,11). Sveti Duh nas neprenehoma skuša prebuditi k tej čuječnosti (prim. 1 Kor 16,13; Kol 4,2; 1 Tes 5,6; 1 Pt 5,8). Ta prošnja dobi ves svoj dramatični smisel v razmerju do poslednje skušnjave našega boja na zemlji; to je prošnja za stanovitnost do konca. "Pridem kakor tat. Blagor mu, ki je čuječ" (Raz 16,15).
VII. Temveč reši nas hudega
Tudi zadnjo prošnjo k našemu Očetu nosi Jezusova molitev: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega" (Jn 17,15). Tiče se nas, vsakogar osebno, a vedno smo "mi" tisti, ki molimo, v občestvu z vso Cerkvijo in za rešitev vse človeške družine. Gospodova molitev nas neprenehoma odpira za razsežnosti uresničevanja odrešenjskega božjega načrta. Naša medsebojna odvisnost v drami greha in smrti je spremenjena v solidarnost v Kristusovem telesu, v "občestvu svetnikov" (RP 16).
V tej prošnji hudo ni nekaj abstraktnega, temveč označuje osebo, satana, hudobnega duha, angela, ki se upira Bogu. Hudič ("dia-bolos") je tisti, ki "se meče povprek", zoper božje namene in njegovo "odrešenjsko delo", izvršeno v Kristusu.
Po "ubijalcu od začetka, lažniku in očetu laži" (Jn 8,44), "satanu, ki zapeljuje vesoljni svet" (Raz 12,9), sta na svet prišla greh in smrt in po njegovem dokončnem porazu bo celotno stvarstvo "rešeno greha in smrti" (RiM, četrta evharistična molitev). "Vemo, da nihče, ki je rojen od Boga, ne greši, ampak ga Božji Sin varuje, da ga ne zgrabi hudič. Vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu" (1 Jn 5,18-19):6
Gospod, ki je odvzel vaš greh in odpustil vaše pregrehe, vas more braniti in varovati pred zvijačami hudiča, ki vas napada, da bi vas ne presenetil sovražnik, ki ima navado izzvati pregreho. Kdor zaupa v Boga, se ne boji hudiča. "Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?" (Rim 8,31) (sv. Ambrož, sacr. 5,30).