Domov/Katekizem/KKC 2810

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2810

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › I. Posvečeno bodi tvoje ime

2808

V odločilnih trenutkih izvajanja svoje odrešenjske zamisli razodeva Bog svoje ime, a razodeva ga z izvrševanjem svojega dela. Toda to delo se uresničuje za nas in v nas le, če se po nas in v nas posvečuje njegovo ime.

2809

Svetost Boga je nepristopno zarišče njegove večne skrivnosti. Tisto, kar se glede nje razkriva v stvarstvu in zgodovini, imenuje Sveto pismo slava, žarenje njegovega veličastva (prim. Ps 8; Iz 6,3). Ko je Bog naredil človeka "po svoji podobi in sličnosti" (1 Mz 1,26), "ga je ovenčal s slavo" (Ps 8,6), a ko je človek grešil, je ostal "brez božje slave" (Rim 3,23). Od tedaj naprej razkriva Bog svojo svetost, ko razodeva in podarja svoje ime, da bi človeka obnovil "po podobi njegovega Stvarnika" (Kol 3,10).

2810

V obljubi, dani Abrahamu, in prisegi, ki jo spremlja (prim. Heb 6,13), se obveže Bog sam, a brez razkritja svojega imena. Začenja ga razodevati Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14) in razkrije ga pred očmi vsega ljudstva, ko ga reši Egipčanov: "odel se je s slavo" (2 Mz 15,1). Od sinajske zaveze dalje je to ljudstvo "njegovo" in mora biti "svet narod" (ali posvečen, to je v hebrejščini ista beseda: prim. 2 Mz 19,5-6), zakaj v njem prebiva božje ime.

2811

A kljub sveti postavi, ki mu jo daje in ponovno daje sveti Bog (prim. 3 Mz 19,2: "Bodite sveti, kajti jaz... vaš Bog, sem svet"), in čeprav je Gospod "zaradi svojega imena" potrpežljiv, se ljudstvo obrne od Izraelovega Svetega in "oskruni njegovo ime pri narodih" (prim. Ezk 20; 36). Zaradi tega so pravični stare zaveze, ubogi, ki so se vrnili iz izgnanstva, in preroki goreli v vnemi za to ime.

2812

Končno nam je ime svetega Boga razodeto in podarjeno v Jezusu, v mesu, kot Odrešeniku (prim. Mt 1,21; Lk 1,31): razodeto nam je po tem, kar on je, po njegovi besedi in po njegovi daritvi (prim. Jn 8,28; 17,8; 17,17-19). To je srce (središče, jedro) njegove velikoduhovniške molitve: "Sveti Oče... zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici" (Jn 17,19). Ker on sam "posvečuje" svoje ime (prim. Ezk 20,39; 36, 20-21), zato nam Jezus "razodeva" Očetovo ime (Jn 17,6). Ob koncu njegove pashe (velike noči) mu Oče daje ime, ki je nad vsakim imenom: Jezus je Gospod, v slavo Boga Očeta (prim. Flp 2,9-11).