I. Posvečeno bodi tvoje ime
Izraz "posvečevati" moramo tu razumeti ne najprej v njegovem vzročnem pomenu (Bog sam posvečuje, napravlja človeka svetega), temveč predvsem v cenitvenem pomenu: priznavati ga kot svetega, ravnati sveto. Tako ta klic v češčenju (adoraciji) včasih razumemo kot hvaljenje in zahvaljevanje (prim. Ps 111,9; Lk 1,49). A to prošnjo nas je naučil Jezus kot želelnik: kot prošnjo, željo in pričakovanje, v kar sta vpletena Bog in človek. Že takoj s prvo prošnjo k našemu Očetu se potopimo v notranjo skrivnost njegovega božanstva in v dramo odrešenja naše človeškosti. Ko ga prosimo, naj bo posvečeno njegovo ime, nas to vključi v "blagohotni načrt, kakor si ga je bil vnaprej zastavil", "da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni, v ljubezni" (prim. Ef 1,9.4).