Drugi val prošenj se odvija v smeri nekaterih evharističnih epiklez (prošenj za Svetega Duha): ta val je darovanje naših pričakovanj in priteguje pogled Očeta usmiljenja. Dviga se iz nas in se nas tiče že sedaj, na tem svetu: "daj nam... odpusti nam... ne vpelji nas... reši nas." Četrta in peta prošnja se tičeta našega življenja kot takega, bodisi z ozirom na hranjenje bodisi z ozirom na zdravljenje od greha; dve zadnji se tičeta našega boja za zmago življenja, samega molitvenega boja.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 3. člen: Sedem prošenj › I. Posvečeno bodi tvoje ime
S prvimi tremi prošnjami se utrjujemo v veri, se napolnjujemo z upanjem in se razvnemamo v ljubezni. Kot ustvarjena bitja in še grešniki moramo prositi za nas, tisti "nas" po merah sveta in zgodovine, ki ga ponudimo neizmerni ljubezni našega Boga. Kajti naš Oče izpolnjuje svoj načrt odrešenja za nas in za ves svet po imenu svojega Kristusa in kraljevanju svojega Svetega Duha.
I. Posvečeno bodi tvoje ime
Izraz "posvečevati" moramo tu razumeti ne najprej v njegovem vzročnem pomenu (Bog sam posvečuje, napravlja človeka svetega), temveč predvsem v cenitvenem pomenu: priznavati ga kot svetega, ravnati sveto. Tako ta klic v češčenju (adoraciji) včasih razumemo kot hvaljenje in zahvaljevanje (prim. Ps 111,9; Lk 1,49). A to prošnjo nas je naučil Jezus kot želelnik: kot prošnjo, željo in pričakovanje, v kar sta vpletena Bog in človek. Že takoj s prvo prošnjo k našemu Očetu se potopimo v notranjo skrivnost njegovega božanstva in v dramo odrešenja naše človeškosti. Ko ga prosimo, naj bo posvečeno njegovo ime, nas to vključi v "blagohotni načrt, kakor si ga je bil vnaprej zastavil", "da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni, v ljubezni" (prim. Ef 1,9.4).
V odločilnih trenutkih izvajanja svoje odrešenjske zamisli razodeva Bog svoje ime, a razodeva ga z izvrševanjem svojega dela. Toda to delo se uresničuje za nas in v nas le, če se po nas in v nas posvečuje njegovo ime.
Svetost Boga je nepristopno zarišče njegove večne skrivnosti. Tisto, kar se glede nje razkriva v stvarstvu in zgodovini, imenuje Sveto pismo slava, žarenje njegovega veličastva (prim. Ps 8; Iz 6,3). Ko je Bog naredil človeka "po svoji podobi in sličnosti" (1 Mz 1,26), "ga je ovenčal s slavo" (Ps 8,6), a ko je človek grešil, je ostal "brez božje slave" (Rim 3,23). Od tedaj naprej razkriva Bog svojo svetost, ko razodeva in podarja svoje ime, da bi človeka obnovil "po podobi njegovega Stvarnika" (Kol 3,10).