Končno, če v resnici molimo "očenaš", se izmaknemo individualizmu, kajti ljubezen, ki jo sprejemamo, nas tega individualizma osvobodi. "Naš" na začetku Gospodove molitve, kakor "naš" štirih zadnjih prošenj, nikogar ne izključuje. Če naj ga izrekamo v resnici (prim. 5,23-24; 6,14-16), moramo premagati naše razdeljenosti in nasprotja.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › IV. Ki si v nebesih
Krščeni ne morejo moliti Oče "naš", ne da bi predenj prinašali vse tiste, za katere je dal svojega ljubljenega Sina. Božja ljubezen je brez meja, tudi naša molitev mora biti takšna (prim. N 5). Ko molimo Oče "naš", nas to odpre za razsežnosti njegove ljubezni, razodete v Kristusu: da molimo z vsemi ljudmi in za vse, ki ga še ne poznajo, da bi bili "zbrani v edinosti" (Jn 11,52). Ta božja skrb za vse ljudi in za vse stvarstvo je navdihovala vse velike molivce: razprostraniti mora našo molitev v prostranost ljubezni, ko si upamo reči Oče "naš".
IV. Ki si v nebesih
Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja ("prostora"), temveč način biti; ne pomeni oddaljenosti Boga, temveč njegovo veličastvo. Naš Oče ni "drugje", je "onkraj vsega" tistega, kar si moremo zamisliti glede njegove svetosti. Zato, ker je trikrat svet, je povsem blizu ponižnemu in skesanemu srcu:6
Besede "Oče naš, ki si v nebesih" po pravici razumemo o srcu pravičnih, kjer Bog prebiva kakor v svojem templju. S tem bo tudi tisti, ki moli, hrepenel po tem, da bi videl, kako prebiva v njem tisti, katerega kliče (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,5,17).
"Nebesa" bi pač mogli biti tudi tisti, ki nosijo podobo nebeškega sveta in v katerih Bog prebiva in se sprehaja ((sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 5,11).
Simbol nebes nas opozarja na skrivnost zaveze, ki jo živimo, ko molimo k našemu Očetu. On je v nebesih, to je njegovo prebivališče, Očetova hiša je torej naša "domovina". Greh nas je izgnal iz dežele zaveze (prim. 1 Mz 3), spreobrnenje srca pa stori, da gremo spet k Očetu, nebesom naproti (prim. Jer 3,19-4,1a; Lk 15,18.21). A nebo in zemlja sta se spravila v Kristusu (prim. Iz 45,8; Ps 85,12), kajti edinole Sin "je prišel iz nebes" in on stori, da se skupaj z njim spet dvignemo v nebesa, po njegovem križu, vstajenju in vnebohodu (prim. Jn 12,32; 14,2-3; 16, 28; 20,17; Ef 4,9-10; Heb 1,3; 2,13).
Ko Cerkev moli: "Oče naš, ki si v nebesih," izpoveduje, da smo božje ljudstvo, ki ga je Bog "posadil v nebesa v Jezusu Kristusu" (Ef 2,6) in je "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3), hkrati pa "v tem svoje stanju vzdihujemo in si vroče želimo kar povrhu obleči naše nebeško bivališče" (2 Kor 5,2; prim. Flp 3,20; Heb 13,14):6
Kristjani živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih (Pismo Diognetu 5,8-9).