Slovnično označuje "naš" stvarnost, ki je skupna mnogoterim. Samo en Bog je in njega priznavajo za Očeta tisti, ki so se po veri v njegovega edinega Sina prerodili iz njega z vodo in Duhom (prim. 1 Jn 5,1; Jn 3,5). Cerkev je to novo občestvo Boga in ljudi: zedinjena z edinim Sinom, ki je postal "prvorojenec med mnogimi brati" (Rim 8,29), je Cerkev v občestvu z enim samim in prav istim Očetom, v enem samem in prav istem Svetem Duhu (prim. Ef 4,4-6). Ko moli Oče "naš", moli vsak krščeni v tem občestvu: "Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša" (Apd 4,32).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › III. Oče naš
Zato kljub razdeljenostim kristjanov ostaja molitev k "našemu" Očetu skupna dobrina in nujen poziv za vse krščene. V občestvu po veri v Kristusa in po krstu se morajo vključevati v Jezusovo molitev za edinost njegovih učencev (prim. E 8; 22).
Končno, če v resnici molimo "očenaš", se izmaknemo individualizmu, kajti ljubezen, ki jo sprejemamo, nas tega individualizma osvobodi. "Naš" na začetku Gospodove molitve, kakor "naš" štirih zadnjih prošenj, nikogar ne izključuje. Če naj ga izrekamo v resnici (prim. 5,23-24; 6,14-16), moramo premagati naše razdeljenosti in nasprotja.
Krščeni ne morejo moliti Oče "naš", ne da bi predenj prinašali vse tiste, za katere je dal svojega ljubljenega Sina. Božja ljubezen je brez meja, tudi naša molitev mora biti takšna (prim. N 5). Ko molimo Oče "naš", nas to odpre za razsežnosti njegove ljubezni, razodete v Kristusu: da molimo z vsemi ljudmi in za vse, ki ga še ne poznajo, da bi bili "zbrani v edinosti" (Jn 11,52). Ta božja skrb za vse ljudi in za vse stvarstvo je navdihovala vse velike molivce: razprostraniti mora našo molitev v prostranost ljubezni, ko si upamo reči Oče "naš".
IV. Ki si v nebesih
Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja ("prostora"), temveč način biti; ne pomeni oddaljenosti Boga, temveč njegovo veličastvo. Naš Oče ni "drugje", je "onkraj vsega" tistega, kar si moremo zamisliti glede njegove svetosti. Zato, ker je trikrat svet, je povsem blizu ponižnemu in skesanemu srcu:6
Besede "Oče naš, ki si v nebesih" po pravici razumemo o srcu pravičnih, kjer Bog prebiva kakor v svojem templju. S tem bo tudi tisti, ki moli, hrepenel po tem, da bi videl, kako prebiva v njem tisti, katerega kliče (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,5,17).
"Nebesa" bi pač mogli biti tudi tisti, ki nosijo podobo nebeškega sveta in v katerih Bog prebiva in se sprehaja ((sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 5,11).