Ker je Gospodova molitev molitev njegovega ljudstva v "poslednjih časih", izraža ta "naš" tudi gotovost našega upanja na zadnjo božjo obljubo: v novem Jeruzalemu bo rekel zmagovalcu: "Jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin" (Raz 21,7).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › III. Oče naš
Ko molimo Oče "naš", se osebno obračamo na Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nikakor ne delimo božanstva, kajti Oče je njegov "vir in začetek", pač pa s tem izpovedujemo, da Oče od vekomaj rojeva Sina in da iz Očeta izhaja Sveti Duh. Tudi ne pomešavamo oseb, saj izpovedujemo, da je naše občestvo z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom, v njunem edinem Svetem Duhu. Sveta Trojica je enega bistva in nedeljiva. Kadar prosimo Očeta, ga molimo in slavimo skupaj s Sinom in Svetim Duhom.
Slovnično označuje "naš" stvarnost, ki je skupna mnogoterim. Samo en Bog je in njega priznavajo za Očeta tisti, ki so se po veri v njegovega edinega Sina prerodili iz njega z vodo in Duhom (prim. 1 Jn 5,1; Jn 3,5). Cerkev je to novo občestvo Boga in ljudi: zedinjena z edinim Sinom, ki je postal "prvorojenec med mnogimi brati" (Rim 8,29), je Cerkev v občestvu z enim samim in prav istim Očetom, v enem samem in prav istem Svetem Duhu (prim. Ef 4,4-6). Ko moli Oče "naš", moli vsak krščeni v tem občestvu: "Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša" (Apd 4,32).
Zato kljub razdeljenostim kristjanov ostaja molitev k "našemu" Očetu skupna dobrina in nujen poziv za vse krščene. V občestvu po veri v Kristusa in po krstu se morajo vključevati v Jezusovo molitev za edinost njegovih učencev (prim. E 8; 22).
Končno, če v resnici molimo "očenaš", se izmaknemo individualizmu, kajti ljubezen, ki jo sprejemamo, nas tega individualizma osvobodi. "Naš" na začetku Gospodove molitve, kakor "naš" štirih zadnjih prošenj, nikogar ne izključuje. Če naj ga izrekamo v resnici (prim. 5,23-24; 6,14-16), moramo premagati naše razdeljenosti in nasprotja.