Ta zastonjski dar posinovljenja zahteva z naše strani nenehno obnavljano spreobrnjenje in novo življenje. Molitev k našemu Očetu mora v nas razvijati dve temeljni razpoloženji:
Hrepenenje in voljo, da bi mu bili slični. Ustvarjeni smo bili po njegovi podobi, po milosti pa nam je bila dana sličnost in mi moramo na to odgovoriti.6
Pomnimo torej, da moramo živeti kakor božji otroci, ko Boga imenujemo Očeta (sv. Ciprijan, Dom. orat. 11).
Ne morete klicati za svojega Očeta Boga vse dobrote, če ohranjate srce kruto in nečloveško; kajti v tem primeru nimate v sebi več znamenja dobrote nebeškega Očeta (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt. 7,14).
Neprestano moramo zreti na Očetovo lepoto in prepajati z njo svojo dušo (sv. Gregor Niški, or. dom. 2).