Kadar molimo k Očetu, smo v občestvu z njim in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom (prim. 1 Jn 1,3). Tedaj ga poznamo in priznavamo v vedno novem čudenju. Prva beseda Gospodove molitve je poveličevanje, ki adorira (priznava neskončno božje veličastvo), preden je prošnja. Zakaj slava Boga je v tem, da ga priznavamo za "Očeta", resničnega Boga. Zahvaljujemo se mu, ker nam je razodel svoje ime, ker nam je dal, da verujemo vanj, in ker v nas prebiva s svojo navzočnostjo.
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › II. Oče!
Očeta moremo moliti, ker nam je dal, da smo se prerodili k njegovemu življenju, ko nas je posinovil kot svoje otroke v svojem edinem Sinu: po krstu nas včlenja v telo svojega Kristusa in po maziljenju s svojim Duhom, ki se razliva iz glave v ude, napravlja iz nas "kristuse":6
Bog, ki nas je vnaprej določil za posinovljenje, nas je namreč upodobil po Kristusovem poveličanem telesu. Ker ste deležni Kristusa, se torej odslej po pravici imenujete "kristusi" (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 3,1).
Novi človek, ki je prerojen in vrnjen po milosti svojemu Bogu, reče najprej "Oče!", ker je postal sin (sv. Ciprijan, Dom. orat. 9).
Tako nas Gospodova molitev razodeva nam samim, ko nam hkrati razodeva Očeta (prim. CS 22,1):6
O človek, nisi si upal dvigniti svojega obraza k nebesom, povešal si oči k zemlji; in nenadoma si prejel Kristusovo milost: vsi tvoji grehi so ti bili odpuščeni. Iz hudobnega služabnika si postal dober sin... Dvigni torej oči k Očetu, ki te je odkupil po svojem Sinu, in reci: Oče naš... A ne sklicuj se na nobeno prednostno pravico. Oče je, na poseben način samo Kristusu, medtem ko je nas ustvaril. Reci torej tudi ti po milosti: Oče naš, da boš zaslužil biti njegov sin (sv. Ambrož, sacr. 5,19).
Ta zastonjski dar posinovljenja zahteva z naše strani nenehno obnavljano spreobrnjenje in novo življenje. Molitev k našemu Očetu mora v nas razvijati dve temeljni razpoloženji:
Hrepenenje in voljo, da bi mu bili slični. Ustvarjeni smo bili po njegovi podobi, po milosti pa nam je bila dana sličnost in mi moramo na to odgovoriti.6
Pomnimo torej, da moramo živeti kakor božji otroci, ko Boga imenujemo Očeta (sv. Ciprijan, Dom. orat. 11).
Ne morete klicati za svojega Očeta Boga vse dobrote, če ohranjate srce kruto in nečloveško; kajti v tem primeru nimate v sebi več znamenja dobrote nebeškega Očeta (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt. 7,14).
Neprestano moramo zreti na Očetovo lepoto in prepajati z njo svojo dušo (sv. Gregor Niški, or. dom. 2).
Ponižno in zaupljivo srce, ki stori, da se vrnemo k stanju otrok (prim. Mt 18,3): zakaj Oče se razodeva "malim" (Mt 11,25):6
To je pogled samo na Boga, velik plamen ljubezni. Duša se v njem topi in se pogreza v sveto ljubezen, ter se pomenkuje z Bogom kakor s svojim lastnim Očetom, zelo po domače, v nežnosti čisto posebne pobožnosti (sv. Janez Kasijan, coll. 9,18).
Oče naš: to ime zbuja v nas vse hkrati, ljubezen, razvnetost v molitvi... in tudi upanje, da bomo dosegli to, kar bomo prosili... Kaj namreč more odreči molitvi svojih otrok, ko jim je že prej dovolil, da so njegovi otroci? (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,4,16).