Domov/Katekizem/KKC 2781

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2781

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › II. Oče!

II. Oče!

2779

Preden napravimo ta prvi polet Gospodove molitve za svojega, ni nekoristno, če ponižno očistimo svoje srce nekaterih napačnih podob "tega sveta". Ponižnost nas nagne k priznanju, da "nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti", to je "malim" (Mt 11,25-27). Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga. Bog, naš Oče, presega kategorije ustvarjenega sveta. Prenašati nanj ali zoper njega naše ideje v tem območju bi pomenilo delati si malike, da bi jih molili ali pa pobijali. Moliti k Očetu, prositi Očeta pomeni vstopiti v njegovo skrivnost, kakršen je in kakršnega nam je Sin razodel:6

Izraz Bog Oče ni bil nikdar nikomur razodet. Ko je sam Mojzes vprašal Boga, kdo je, je slišal neko drugo ime. Nam je bilo to ime razodeto v Sinu, kajti to ime vključuje novo ime Očeta (Tertulijan, or. 3).

2780

Boga lahko kličemo kot "Očeta", ker nam ga je razodel njegov Sin, ki je postal človek in katerega nam daje spoznati njegov Duh. Česar si človek ne more zamisliti in niti angelske moči ne morejo zaslutiti - osebni odnos Sina do Očeta (prim. Jn 1,1) - to je tisto, česar nas naredi deležne Sinov Duh, nas, ki verujemo, da je Jezus res Kristus, in smo rojeni od Boga (prim. 1 Jn 5,1).

2781

Kadar molimo k Očetu, smo v občestvu z njim in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom (prim. 1 Jn 1,3). Tedaj ga poznamo in priznavamo v vedno novem čudenju. Prva beseda Gospodove molitve je poveličevanje, ki adorira (priznava neskončno božje veličastvo), preden je prošnja. Zakaj slava Boga je v tem, da ga priznavamo za "Očeta", resničnega Boga. Zahvaljujemo se mu, ker nam je razodel svoje ime, ker nam je dal, da verujemo vanj, in ker v nas prebiva s svojo navzočnostjo.

2782

Očeta moremo moliti, ker nam je dal, da smo se prerodili k njegovemu življenju, ko nas je posinovil kot svoje otroke v svojem edinem Sinu: po krstu nas včlenja v telo svojega Kristusa in po maziljenju s svojim Duhom, ki se razliva iz glave v ude, napravlja iz nas "kristuse":6

Bog, ki nas je vnaprej določil za posinovljenje, nas je namreč upodobil po Kristusovem poveličanem telesu. Ker ste deležni Kristusa, se torej odslej po pravici imenujete "kristusi" (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. myst. 3,1).

Novi človek, ki je prerojen in vrnjen po milosti svojemu Bogu, reče najprej "Oče!", ker je postal sin (sv. Ciprijan, Dom. orat. 9).

2783

Tako nas Gospodova molitev razodeva nam samim, ko nam hkrati razodeva Očeta (prim. CS 22,1):6

O človek, nisi si upal dvigniti svojega obraza k nebesom, povešal si oči k zemlji; in nenadoma si prejel Kristusovo milost: vsi tvoji grehi so ti bili odpuščeni. Iz hudobnega služabnika si postal dober sin... Dvigni torej oči k Očetu, ki te je odkupil po svojem Sinu, in reci: Oče naš... A ne sklicuj se na nobeno prednostno pravico. Oče je, na poseben način samo Kristusu, medtem ko je nas ustvaril. Reci torej tudi ti po milosti: Oče naš, da boš zaslužil biti njegov sin (sv. Ambrož, sacr. 5,19).