2. člen: Oče naš, ki si v nebesih
I. Upamo si približati se z vsem zaupanjem
Rimska liturgija povabi tiste, ki so zbrani pri obhajanju evharistije, naj molijo "Oče naš" s sinovsko drznostjo; vzhodne liturgije uporabljajo in razvijajo podobne izraze: "Drzniti si z vsem zaupanjem", "Naredi nas vredne..." Pred gorečim grmom je bilo rečeno Mojzesu: "Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog!" (2 Mz 3,5). Ta prag božje svetosti je mogel prestopiti samo Jezus, on, ki nas, "potem ko je dopolnil očiščenje od grehov" (Heb 1,3), vodi pred Očetovo obličje: "Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog" (Heb 2,13):6
Zavest, ki jo imamo o svojem položaju sužnjev, bi nas spravila do tega, da bi se vrnili pod zemljo, naše zemeljsko stanje bi se sesulo v prah, če bi nas oblast našega Očeta samega in Duh njegovega Sina ne priganjala, da izgovarjamo ta klic: "Aba, Oče!" (Rim 8,15)... Kdaj bi si slabost smrtnika drznila imenovati Boga kot svojega Očeta, razen samo tedaj, ko človekovo notranjost navdaja moč od zgoraj? (sv. Peter Krizolog, serm. 71).