Gospodova molitev je v najodličnejšem pomenu molitev Cerkve. Je sestavni del vJlikih ur molitvenega bogoslužja in zakramentov krščanskega uvajanja: krsta, birme in evharistije. Vključena v evharistijo razodeva "eshatološkost" svojih prošenj, v upanju na Gospoda, "dokler ne pride!" (1 Kor 11,26).
Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 2. člen: Oče naš, ki si v nebesih › I. Upamo si približati se z vsem zaupanjem
2. člen: Oče naš, ki si v nebesih
I. Upamo si približati se z vsem zaupanjem
Rimska liturgija povabi tiste, ki so zbrani pri obhajanju evharistije, naj molijo "Oče naš" s sinovsko drznostjo; vzhodne liturgije uporabljajo in razvijajo podobne izraze: "Drzniti si z vsem zaupanjem", "Naredi nas vredne..." Pred gorečim grmom je bilo rečeno Mojzesu: "Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog!" (2 Mz 3,5). Ta prag božje svetosti je mogel prestopiti samo Jezus, on, ki nas, "potem ko je dopolnil očiščenje od grehov" (Heb 1,3), vodi pred Očetovo obličje: "Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog" (Heb 2,13):6
Zavest, ki jo imamo o svojem položaju sužnjev, bi nas spravila do tega, da bi se vrnili pod zemljo, naše zemeljsko stanje bi se sesulo v prah, če bi nas oblast našega Očeta samega in Duh njegovega Sina ne priganjala, da izgovarjamo ta klic: "Aba, Oče!" (Rim 8,15)... Kdaj bi si slabost smrtnika drznila imenovati Boga kot svojega Očeta, razen samo tedaj, ko človekovo notranjost navdaja moč od zgoraj? (sv. Peter Krizolog, serm. 71).
To moč Duha, ki nas uvaja v Gospodovo molitev, izražajo vzhodne in zahodne liturgije z lepim, tipično krščanskim izrazom: "parrhesia", odkritosrčna preprostost, sinovsko zaupanje, vesela gotovost, ponižna drznost, gotovost, da smo ljubljeni (prim. Ef 3,12; Heb 3,6; 4,16; 10,19; 1 Jn 2,28; 3,21; 5,14).
II. Oče!
Preden napravimo ta prvi polet Gospodove molitve za svojega, ni nekoristno, če ponižno očistimo svoje srce nekaterih napačnih podob "tega sveta". Ponižnost nas nagne k priznanju, da "nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti", to je "malim" (Mt 11,25-27). Očiščenje srca se tiče očetovskih in materinskih podob, ki so izšle iz naše osebne in kulturne zgodovine in vplivajo na naš odnos do Boga. Bog, naš Oče, presega kategorije ustvarjenega sveta. Prenašati nanj ali zoper njega naše ideje v tem območju bi pomenilo delati si malike, da bi jih molili ali pa pobijali. Moliti k Očetu, prositi Očeta pomeni vstopiti v njegovo skrivnost, kakršen je in kakršnega nam je Sin razodel:6
Izraz Bog Oče ni bil nikdar nikomur razodet. Ko je sam Mojzes vprašal Boga, kdo je, je slišal neko drugo ime. Nam je bilo to ime razodeto v Sinu, kajti to ime vključuje novo ime Očeta (Tertulijan, or. 3).
Boga lahko kličemo kot "Očeta", ker nam ga je razodel njegov Sin, ki je postal človek in katerega nam daje spoznati njegov Duh. Česar si človek ne more zamisliti in niti angelske moči ne morejo zaslutiti - osebni odnos Sina do Očeta (prim. Jn 1,1) - to je tisto, česar nas naredi deležne Sinov Duh, nas, ki verujemo, da je Jezus res Kristus, in smo rojeni od Boga (prim. 1 Jn 5,1).