Domov/Katekizem/KKC 2776

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 2776

Četrti del: Krščanska molitev › Drugi oddelek: Gospodova molitev: Oče naš! › 1. člen: Kratek povzetek celotnega evangelija › III. Molitev Cerkve

2774

"Gospodova molitev je resnično kratek povzetek celotnega evangelija" (Tertulijan, or. 1), "najpopolnejša molitev" (sv. Tomaž Akvinski, s. th. 2-2,83,9). Gospodova molitev je v središču Svetega pisma.

2775

Imenuje se "Gospodova molitev", ker prihaja do nas od Gospoda Jezusa, učitelja in vzornika naše molitve.

2776

Gospodova molitev je v najodličnejšem pomenu molitev Cerkve. Je sestavni del vJlikih ur molitvenega bogoslužja in zakramentov krščanskega uvajanja: krsta, birme in evharistije. Vključena v evharistijo razodeva "eshatološkost" svojih prošenj, v upanju na Gospoda, "dokler ne pride!" (1 Kor 11,26).

2. člen: Oče naš, ki si v nebesih

I. Upamo si približati se z vsem zaupanjem

2777

Rimska liturgija povabi tiste, ki so zbrani pri obhajanju evharistije, naj molijo "Oče naš" s sinovsko drznostjo; vzhodne liturgije uporabljajo in razvijajo podobne izraze: "Drzniti si z vsem zaupanjem", "Naredi nas vredne..." Pred gorečim grmom je bilo rečeno Mojzesu: "Ne bližaj se semkaj! Sezuj si čevlje z nog!" (2 Mz 3,5). Ta prag božje svetosti je mogel prestopiti samo Jezus, on, ki nas, "potem ko je dopolnil očiščenje od grehov" (Heb 1,3), vodi pred Očetovo obličje: "Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog" (Heb 2,13):6

Zavest, ki jo imamo o svojem položaju sužnjev, bi nas spravila do tega, da bi se vrnili pod zemljo, naše zemeljsko stanje bi se sesulo v prah, če bi nas oblast našega Očeta samega in Duh njegovega Sina ne priganjala, da izgovarjamo ta klic: "Aba, Oče!" (Rim 8,15)... Kdaj bi si slabost smrtnika drznila imenovati Boga kot svojega Očeta, razen samo tedaj, ko človekovo notranjost navdaja moč od zgoraj? (sv. Peter Krizolog, serm. 71).

2778

To moč Duha, ki nas uvaja v Gospodovo molitev, izražajo vzhodne in zahodne liturgije z lepim, tipično krščanskim izrazom: "parrhesia", odkritosrčna preprostost, sinovsko zaupanje, vesela gotovost, ponižna drznost, gotovost, da smo ljubljeni (prim. Ef 3,12; Heb 3,6; 4,16; 10,19; 1 Jn 2,28; 3,21; 5,14).