Jezus je v celoti spolnil Očetovo delo in njegova molitev, kakor tudi njegova daritev, se razteza do dovršitve časa. Molitev Jezusove ure napolnjuje poslednje čase in jih nosi naproti njihovi dovršitvi. Jezus, Sin, kateremu je Oče dal vse, je ves predan Očetu; in hkrati se izraža z neomejeno svobodo (prim. Jn 17,11.13.19.24) na temelju oblasti, ki mu jo je Oče dal nad celotnim mesom. Sin, ki se je naredil za služabnika, je Gospod, Pantokrator (Vsevladavec). Naš vJliki duhovnik, ki prosi za nas, je tudi tisti, ki moli v nas, in Bog, ki nas uslišuje.
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › IV. Vztrajati v ljubezni
In samo s tem, da vstopimo v sveto ime Gospoda Jezusa, moremo od znotraj sprejeti molitev, ki nas jo on uči: "Oče naš!" Njegova velikoduhovniška molitev navdihuje od znotraj velike prošnje očenaša: skrb za Očetovo ime (prim. Jn 17,6.11.12.26), goreča zavzetost za njegovo kraljestvo (slava; prim. Jn 17,1.5.10.24.23-26), spolnjevanje Očetove volje, njegovega odrešenjskega načrta (prim. Jn 17,2.4.6.9.11.12.24) in osvoboditev od zla (prim. Jn 17,15).
Končno nam Jezus prav v tej molitvi razodeva in nam daje nerazdružno "spoznanje" Očeta in Sina (prim. Jn 17.3.6-10.25), ki je ravno skrivnost molitvenega življenja.
Na kratko
Molitev predpostavlja napor in boj zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca. Molitveni boj je neločljiv od "duhovnega boja", ki je potreben, če naj trajno (habitualno) delujemo v skladu s Kristusovim Duhom: molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo.
V boju molitve se moramo spoprijemati z zmotnimi pojmovanji, z različnimi miselnimi tokovi, z izkušnjo naših neuspehov. Na te skušnjave, ki mečejo senco dvoma na koristnost ali celo možnost molitve, se spodobi odgovarjati s ponižnostjo, zaupanjem in vztrajnostjo.