In samo s tem, da vstopimo v sveto ime Gospoda Jezusa, moremo od znotraj sprejeti molitev, ki nas jo on uči: "Oče naš!" Njegova velikoduhovniška molitev navdihuje od znotraj velike prošnje očenaša: skrb za Očetovo ime (prim. Jn 17,6.11.12.26), goreča zavzetost za njegovo kraljestvo (slava; prim. Jn 17,1.5.10.24.23-26), spolnjevanje Očetove volje, njegovega odrešenjskega načrta (prim. Jn 17,2.4.6.9.11.12.24) in osvoboditev od zla (prim. Jn 17,15).
Četrti del: Krščanska molitev › Prvi oddelek: Molitev v krščanskem življenju › Tretje poglavje: Življenje molitve › 2. člen: Molitveni boj › IV. Vztrajati v ljubezni
Končno nam Jezus prav v tej molitvi razodeva in nam daje nerazdružno "spoznanje" Očeta in Sina (prim. Jn 17.3.6-10.25), ki je ravno skrivnost molitvenega življenja.
Na kratko
Molitev predpostavlja napor in boj zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca. Molitveni boj je neločljiv od "duhovnega boja", ki je potreben, če naj trajno (habitualno) delujemo v skladu s Kristusovim Duhom: molimo tako, kakor živimo, ker živimo tako, kakor molimo.
V boju molitve se moramo spoprijemati z zmotnimi pojmovanji, z različnimi miselnimi tokovi, z izkušnjo naših neuspehov. Na te skušnjave, ki mečejo senco dvoma na koristnost ali celo možnost molitve, se spodobi odgovarjati s ponižnostjo, zaupanjem in vztrajnostjo.
Glavne težave v življenju molitve so raztresenost in suhota. Zdravilo je v veri, spreobrnjenju in čuječnosti srca.